Vrnitev v Slovenijo je v nama vzbujala mešana občutja. Počutila sva se kot da naju je nekdo (jaz:)) iztrgal iz pestre pustolovščine in naju prestavil v domače okolje. Nisva imela stanovanja, službe, obveznosti, avta, imela nisva ničesar razen dveh umazanih potovalk in sobe pri starših. Ideja je bila, da v Ljubljani ostaneva 3 tedne, ki bi jih jaz preživela (predvsem) z mojo babico.

Po Ljubljani sva se sprehajala kot turista z veliko časa. Vsakič ko sem srečala poznan obraz, sem se spraševala kaj za odnose pomeni razdalja. Nekaterih sem bila vesela, spet drugim bi se najraje izognila. Ugotovila sem, da miselnim vzorcem nisva pobegnila, na poti so se jasno osvetlili, ob povratku še bolj. Zato sva ubrala drugačno strategijo in se oprla na novo pridobljene izkušnje, ki ustvarjajo neke vrste osebni zapik. Te izkušnje niso pobeg, niso alternativa domačemu okolju in rutini, so osebna transformacija, so dogodki in ljudje ki so se naju dotaknili, ideje ki sva jih dobila, občutki ki naju spremljajo še sedaj. Vse omenjeno naju je do neke mere spremenilo. Na bolje.
»Poišči mir v sebi«, »vse kar iščeš je že v tebi« in podobne old-age mantre danes v takih in drugačnih oblikah servirajo lepotice v pisanih pajkicah. Na začetku najinega potovanja sem o poti razmišljala kot o novi priložnosti da izzovem utrjeno idejo o sebi in se soočim z drugačnimi izkušnjami, ki bi mi, v idealnem scenariju, stare miselne vzorce zamajale dovolj, da bi sprejela nove, obilja polne možnosti, ki jih ponuja življenje. Hahah. In medtem ko se je idealni scenarij oddaljeval, mi kazal sredinca in sem v preteklih mesecih pogosto slalomirala med strahovi, fizičnimi in mentalnimi preizkušnjami, sem hkrati počasi, a vztrajno skozi sito prepuščala nove vtise, o njih veliko razmišljala, se naučila sprejemati določene stare vzorce, ustvarjati prostor za nove, manj rigidne vzorce, in predvsem ugotovila pomen iskrenega sprejemanja drugačnosti, bodisi med nama ali s tujci. Hkrati sem spoznala, da imava celo midva Popolnoma drugačno pot do zgoraj omenjene univerzalnosti. Morda se nekomu zdi, da ne potrebuje potovanj in odmika od domačega okolja da osvoji tehnike osebne sreče in to za nekoga zagotovo drži. Medtem ko nekaterim uspe v domačem okolju zasijati bolj kot sije severnica, smo drugi  nekoliko bolj oddaljeni od naše diamantne srčike. Nekateri potrebujemo razkoreninjenje, da lahko korenine poženemo znova.

Moji daljnosežni plani so za drugo polovico potovanja predvideli obisk desetih azijskih držav od Filipinov do Indije (kar nama zaradi povratka domov, žal ne bo uspelo). Včasih morda deluje kot da, po azijskem principu, sama s seboj tekmujem kaj vse bom uspela videti, vendar je resnica bližje najini nestanovitni naravi in dejstvu da se rada premikava, iz vasi v vas, iz mesta v mesto, iz države v državo. Ko delava preko Workaway-a se umiriva in se prilagodiva življenju kjerkoli, v »prostem času« pa raje raziskujeva. Premiki so tako postali nekaj samoumevnega, brez posebnih težav prenašava ledene temperature na avtobusih, neudobne sedeže, dolge poti, itd.
V Ljubljani sva pred odhodom uredila 60-dnevno vizo za Tajsko (konzultat Kraljevine Tajske, 30 EUR/osebo), ker sva del najinega obiska Tajske (21 dni) nameravala preživeti v zavetišču za živali na Koh Lanti. V Ljubljani sva obnovila zaloge zdravil in ostalih potrebščin, razpakirala in na novo spakirala (začuda več stvari, čeprav naju čakajo poletne temperature) ter se 10.10.2018 iz glavne avtobusne postaje s Flixbus-om odpeljala do Zagreba.

Ob odhodu in slovesih sva se počutila podobno kot prvič, vendar nisva čutila prvotnega vznemirjenja, nervoze in velikih pričakovanj glede novih destinacij. V Zagrebu sva se ustavila na kosilu pri stricu, ki naju je pospremil do novega zagrebškega letališča. Letela sva z Emirati, cena karte je bila 440,00 EUR, preko Dubaj-a, kar je pomenilo 2 x prijetnih 6 ur poti.
V Bangkok sva prispela ob 12.30 po lokalnem času. Po začetnih formalnostih sva zamenjala denar v tajske bahte in poiskala lokalni taksi. V avtomatu dobiš listek, ki te napoti do taksista (v najine primeru taksistke), slednji pa te, v najboljšem primeru, pripelje do želene destinacije. Zunaj je bilo neverjetno soparno, v taksiju islandske temperature, pot do Uncle Loy’s Botique House pa dolga in počasna. Promet v Bangkoku je primerljiv z ameriškim, z edino razliko, da je na Tajskem manj prometnih pravil oziroma manj pravilom zvestih sledilcev. Tetica naju je pripeljala skorajda do vrat ter nama zaračunala precej več kot je kazal taksimeter. V polomljeni angleščini nama je razložila da morava plačati tudi cestnino ter dodatnih 50 bahtov (1,5 evra) abstraktnih dajatev. Ker nisva bila navajena na tako nizke cene (celotna enourna vožnja = 11 evrov), se z njo nisva prerekala, sva pa v naslednjih dneh osvojila brezsramno barantalno taktiko, ki nama je dobro služila do prihoda v Ayutthayo.
Najina nastanitev je bila locirana na zahodnem bregu reke Chao Praya. Subtilno opremljen butični hotel, umeščen med majhne hiške, kjer naju je pričakala miniaturna nasmejana lastnica Bep, ki se nama je v naslednjih dneh močno prikupila. Uncle Loy’s Botique House sem rezervirala preko bookinga, odlična ponudba za odlično ceno 25 EUR/dan. Čeprav sem računala na nižje cene, me je Bangkok presenetil z drago ponudbo nastanitev, tako da je bil najin hotel zadetek v polno. Blizu znamenitosti, s prekrasnim zelenim vrtom, odprto zunanjo kuhinjo in lepimi klimatiziranimi sobami, https://www.uncleloyhouse.com/.

Naporen tempo v Ljubljani se je ob pogledu na posteljo prikradel za nama, prav tako sva bila budna večino poti do Bangkoka, zato naju je ob prihodu zmanjkalo. Zbudila sva se v večer in se odpravila na sprehod in večerjo. Prvo zelenjavno večerjo sva pojedla na ulici, na majhnih pisanih, plastičnih stolih, med lokalci, pripravljeno v neumitem voku, ob zasluženem pivu. Po večerji sva se na kratko sprehodila po najinem predelu in se vrnila v sobo. Časovno razliko Bangkoka je težko ujeti, Tajska je 5 ur za slovenskim časom, tako da sva se silila na spanje okrog 18.00 ure po našem času:) in prisilila na spanje ob 4.00 zjutraj po njihovem. Na Bepino žalost sva prespala zajtrk in se okrog poldneva odpravila na najino prvo tajsko raziskovalno ekspedicijo.

Na najino srečo oziroma po tajski navadi, sva imela za ovinkom tržnico s hrano, kjer sva si za zajtrk ponudila odlične zelenjavne cmočke. 50 metrov od tržnice sva obiskala prvi budistični tempelj, okrašen in pozlačen, z več molilnicami, kjer si lahko posameznik odpočije od vročine in norega mestega vrveža. V templju me je blagoslovil menih in mi okrog zapestja zavezal rumeno vrvico, kar sem si predstavljala kot znamenje zaščite. Najina druga postojanka je bil Wat Arun Ratchawararam Ratchawaramahawihan ali preprosteje Temple of Dawn. Ime templja izvira iz imena hinduističnega Aruna, njegova posebnost, poleg dih jemajoče podobe, pa je izjemna igra svetlobe na templju ob jutranjem svitu. Mimo Wang Derm Palave, v neposredni bližini Wat Aruna, sva se iz pomola Khun Mae Puaeak z ladjico (4 bahte/osebo) zapeljala čez reko.
Naslednji tempelj na najine dnevnem spisku je bil Wat Pho (100 bahtov/osebo), z znamenitim kipom ogromnega ležečega Bude. V templju sem potresla palčke za napoved prihodnosti in dobila napoved številka 9, ki pravi sledeče:
Just like a fish transforming into a dragon. Improvement and development envieaged.  Travelling south or west shall yield good fruits. Parted persons reunited. Love affairs not yet concluded in immediate future. Patient’s condition worsening. Good lucks approaching. Keep trying hard, success waiting not far away.
Žal je bil del napovedi resničen.

Tajsko sem opazovala dokaj zamaknjeno, del čustev, misli, srca je ostal v Sloveniji in nisem se mogla znebiti občutka, da bi morala najin odhod preložiti. Vseeno pa sem bila vesela, da sva za najino prvo destinacijo izbrala prav Tajsko, občutek je bil prijazen, ljudje prijetni, cene ugodne in premiki netežavni. Plan za raziskovanje sem sestavila iz več prebranih člankov in se odločila, da bi se iz Bangkoka odpravila proti severu, s postanki v Ayutthayi, Sukhotai-u, Chiang Mai-u, Pai-u, iz Chiang Mai-a naj bi letela do Phuketa, od koder bi se s trajektom zapeljala do Koh Lante in najinega prostovoljstva v zavetišču za zapuščene živali, po prostovoljstvu v zavetišču pa sva želela obiskati še nekaj tajskih otokov.
Mimo Saranrom Park-a, Pig Memorial-a in Ministrstva za obrambo sva se sprehodila do turističnih Grand Palace in Temple of the Emerald Buddha (cena na osebo je 500 bahtov - približno 14 EUR). Kompleks treh impresivnih stavb je v preteklosti (od leta 1782 do 1925) predstavljal rezidenco kraljevske družine Siam-a. Temple of the Emerald Buddha je pojmovan kot eden izmed najbolj svetih templjev, Buda (v višino meri približno 66 cm), izklesan je iz zelenega kamna, lociran v notranjosti, pa predstavlja pomemben religijsko-politični simbol Tajske. Pri Grand Palace naju je vročina že pošteno zdelala, zato sva v senci čakala na nov val energije in opazovala turiste.
Po obisku zadnjega templja sva se sprehodila mimo stadiona Sanam Luang, kjer so se skupine mladih vojakov pripravljale na proslavo. Sprehodila sva se ob Chammasat University in mestne knjižnice do norišnice Khao San Road, turističnega predela polnega lokalov, ljudi, stojnic, trgovin in masažnih salonov. Na ulici sva pojedla hudo pekoč curry, popila dva Changa, kupila smejalni plin in se s tuk-tukom odpeljala do trajektne postaje Tha Majaraj, od koder sva se sprehodila do doma.

Drugo jutro sva si v džungelski zunanji kuhinji pripravila jajca, tetica Bep nama je prinesla sadje in lepljiv riž z mangom, skuhala sva si kavo in skupaj smo pri zajtrku pripravljali najin dnevni plan. Bep naju je usmerila na »plavajočo« tržnico in naju povabila, da se tja odpravimo skupaj, hkrati pa bi si midve družno privoščili tajsko obrazno nego. Ker sem želela videti dejansko tržnico na vodi, sva se odločila da se drživa prvotnega plana in se peš po besni vročini odpravila proti Tailing Chan plavajoči tržnici. Neobljudene in popolnoma neturistične ulice, lokalne tržnice - na poti sva našla vse, kmalu pa sva se odločila tudi da pokličeva taksi, kajti vročina je bila nevzdržna. Na tržnici sva najprej kupila pekočo papajino solato, različne vrste sladic, spila limetin sok in kupila karti za izlet z ladjico po reki do enega številnih templjev, katerega imena si nisva zapomnila. Na tržnici je Tajska ustoličila sloves kulinarične velesile - prodajajo celo pripravljene pakete za domačo pripravo tajskih dobrot; v vrečkah recimo prodajajo arašide, pekočo sladko-kislo omako, sladko baziliko in limetino travo. Z ladjico so nas iz tržnice zapeljali na izlet do malega templja, mimo zanimivih naselij ob vodi.

S taksijem sva se po obisku tržnice odpeljala do največjega zunanjega marketa Chatuchak Market. Štartnina v taksijih je 35 bahtov (cca 1 EUR), vsak kilometer 2 bahta, najbolj zanesljivi so rumeno-zeleni taksiji, pri katerih je potrebno, v izogib znanim prevaram, popaziti na informacije o vozniku ter vklopljen taksimeter. Naju so v štirih dneh v Bangkoku dvakrat peljali v napačno smer, enkrat se je taksist vneto izogibal cestni policiji.
Chatuchak Market je sestavljen iz pokritega dela s trgovinami in odprtega dela s stojnicami, kamor je najbolje priti s praznim želodcem in praznim kovčkom.

Naslednja dnevna postojanka je bil znameniti predel Chinatown, kjer sva na najino srečo naletela na kulinarični praznik, stojnice z vegetarijansko hrano ter nepregledne množice ljudi. S tuk-tukom sva se odpeljala do Sky Bar-a (lokala v 66. nadstropju s prelepim pogledom na Bangkok), kamor naju niso spustili zaradi kratkih hlač in splozane pojave, zato sva prečkala reko in hudo precenjen gintonik spila na vrhu Hiltona, z enako neprecenljivim pogledom na Bangkok. Veličasten zaključek polnega dne.

Nedeljski Bangkok je poln ljudi in tržnica blizu najinega doma je bila skorajda neprehodna. Odločila sva se da poskusiva enega boljših curry-ev v bangkoku v restavraciji Krua Apsorn, zato sva se sprehodila mimo pisanega predela Phra Nakhon in ugotovila, je znana restavracija ob nedeljah žal zaprta. Čez cesto sva tako nadaljevala kitajsko vegetarijansko praznovanje in pojedla kosilo pod improvizirano pločevinasto streho. S polnim trebuhom sva se sprehodila do Giant Swing in enega lepših templjev Wat Suthat ter bližnjega Golden Mount, s prelepim razgledom na Bangkok.
Na nedeljskem sporedu je bil tudi največji park v Bankoku – Lumpini Park, kjer človek sreča množice tekačev in sprehajalcev, zaljubljene pare, ki plutajo v labodjih pedolinih sredi malega jezera ter nabildane mlade tajce v fitnesu na prostem. Večer je zaokrožil Pat Pong nočni market in vožnja s taksistom, ki je tako suvereno in tako dolgo ubiral svojo pot, da sva iz taksija izstopila in poiskala drugega.

Ponedeljek je bil dan odhoda v Ayutthayo. S trajektom sva prečkala reko in se odpeljala do železniške postaje, kjer sva kupila dve karti do  dve uri oddaljenega mesta za rekordno nizkih 30 bahtov. Na postaji sva vlak čakala slabo uro, bilo je soparno, zrak je bil slab, ventilatorji pa postavljeni na višini 3 m. Vlak je bil malce podrt ampak udoben, na poti sva opazovala mesto, naravo in prodajalce hrane na vlaku, ki nudijo vse od pripravljenih kosil do sladoleda. Sredi vožnje je vame in v nemko zraven skozi okno priletela plastična posoda s hrano in okusno omako - prav tako zanimiva izkušnja. Okoljska ozaveščenost ni tajski forte.

Za izlet v Ayutthayo sva se odločila, ker ima mestece bogato zgodovino. Prestolnica Kraljevine Siam je bila ustanovljena okrog leta 1350 in popolnoma uničena v 18.stoletju ob vdoru burmanske vojske. Danes je v Ayutthayi možno videti veličastne ostanke templjev čaščenja ter samostanov, ki pričajo o bogati in krvavi zgodovini.
Ob prihodu sva se sprehodila do reke, jo prečkala z manjšo ladjico ter se peš odpravila do nekaj ulic oddaljenega Nature Home, kjer sva rezervirala ugodno sobo s pogledom na vrt, klimo, brisačami, zajtrkom in možnostjo uporabe bazena. Ker sva v Ayutthayo prispela popoldne, so bili skoraj vsi templji že zaprti in nama je preostal zgolj sprehod do nočne tržnice Bang Lan Night Market. Odločila sva se, da v Ayutthayi ostaneva dodaten dan, najameva kolesi in naslednji dan obiščeva mestne znamenitosti. V eni od ulic sva našla prijeten lokal z odlično in poceni hrano. Zvečer je v mestecu precej tiho, odprtih je le nekaj lokalov z živo glasbo, zato sva se ustavila v Coffee House na dveh pivih in se počasneje odpravila domov.

Lastnik najinega homestay-a nama je pomagal pri nakupu kart do najine naslednje destinacije – Sukhothai-a ter s prevozom do avtobusne postaje, kamor naj bi se odpravila dan kasneje. Karti do Sukhothai-a sta bili neverjetno dragi, 12 evrov/osebo, kar je pričelo nekoliko kaziti moje optimistične finančne plane:). Za zajtrk sva popila ananasov smoothie s sladko baziliko in se odpravila na ogled prvega templja Wat Rachaburana (50 bahtov/osebo), ki je del zgodovinskega parka Ayutthaya Historical Park. Tempelj je bil leta 1424 zgrajen na območju padca padlih borcev - bratov takratnega kralja Borommarachathirat-a II, ki sta preminula v boju za ohranitev oblasti očeta Intha Ratcha. Tempelj je bil znan po številnih kipih Bude ter zlatih artefaktih. V nesposredni bližini leži Wat Mahathat, dom znamenitega Bude v drevesu ter resnično impresivnih ostankov starega budističnega templja. S kolesi sva se zapeljala po parku, mimo Bueng Phra Ram do Wat Phra Sri Sanphet, ostankov kraljevskega templja, ki sva si jih ogledala v dežju, preden sva si ogledala bližnji modernejši tempelj Wihan Phra Mongkhon Bophit z ogromnim kipom sedečega Bude.
Na poti domov so naju tajci počastili s prijetnim pogledom na ujete slone, namenjene turistični zabavi. S sloni v ujetništvu ravnajo izjemno grobo in neprijazno in ker sva z Mitjo velika ljubitelja živali, bova mali del novega posta izkoristila tudi za poziv, da se vsaj morebitni trije obiskovalci Tajske, ki berejo ta blog:), ognejo ježi čudovitih živali, ki si zaslužijo popolnoma drugačno življenje. S tovrstnim ravnanjem se pripomore k mučenju, zato je  veliko boljša alternativa obiskati ali finančno pomagati enemu številnih slonjih zatočišč, kjer za nežne velikane skrbijo ustrezno in lepo.
Po odličnem pad thai-u sva se odpravila domov, na hitro skočila v bazen ter se s kolesi odpravila na nočni izlet po mestu.

Spala sva slabo in ob šesti uri zjutraj naju je (skupaj s parom iz Francije) lastnik odpeljal do improvizirane avtobusne postaje, kjer smo eno uro čakali na avtobus. Vožnja do Sukhothai-a je trajala 6 ur, ki so se vlekle zaradi zaradi ledenih temperatur, ki so terjale plastenje oblačil, vse do jakne ki jo je Mitja nosil na 4500 m nadmorske višine v Boliviji. Na avtobusu so nam postregli z vodo, malico, dobili pa smo tudi kupon za kosilo. Po prihodu naju je gospa z motornim vozilom za 6 ljudi, ob spečem otroku na tleh vozila odpeljala do An_Guy Botique Hotela, prijetnega bivališča za odlično ceno. Ob prihodu naju je zadela novica od doma in tako se je najino popotovanje po Tajski ustavilo za nedoločen čas. Čez dva dni sva bila v Ljubljani. Prihodnji plani so nekoliko neznani, še vedno ugotavljava kaj si želiva, morda nadaljujeva na Tajskem, morda ne... kot je rekel Henry Miller:
"One's destination is never a place, but a new way of seeing things."

Avtobusna pot do Córdobe bi lahko bila mirna in prijetna, vendar se je avtobus ustavljal pogosteje kot LPP, hkrati pa sva imela tudi nekaj sreče z dvema majhnima otrokoma na sedežih za nama. Spala sva približno dve uri in polomljena v mesto prispela v zgodnjih jutranjih urah. Na avtobusni postaji je bil vrvež, kavarne polne in odločila sva se da slediva argentinskemu vzoru in v miru spijeva kavo preden pričneva z iskanjem hostla, ki naj bi bil bojda lociran lučaj od glavnega trga. V iskanju ugodnih nastanitev sva se zverzirala bolj kot v ohranjanju dobrega odnosa:) in uspelo nama je dobiti svojo sobo v čistem centru skupaj z zajtrkom in pogledom na vrvež argentinskih ulic.

Córdoba je mesto v geografskem centru Argentine, približno 700 km severozahodno od Buenos Airesa. Drugo najgosteje naseljeno mesto v Argentini je ime dobilo po španski Cordobi. Mesto je znano po najstarejši univerzi v Argentini, ustanovljeni leta 1613, zaradi česar ima Córdoba tudi vzdevek »La Docta«, kar v prevodu pomeni  »učena«. Poleg univerzitetnih reform je mesto znano po bogati arhitekturni dediščini iz časa španske okupacije, po gorovju imenovanem Sierras Chicas oziroma Sierras Cordobesas ter po pestrem »talilnem loncu« imigrantov iz Evrope.
Temperature v mestu so bile ob najinem prihodu žal zimske, razpoloženje posledično bolj ledeno in odločila sva se da poiščeva kino (ki bi vrtel filme s španskimi podnapisi, vendar nama žal ni uspelo). Prav tako sva imela nekaj težav z iskanjem bankomata na katerem bi lahko vzdignila argentinski peso (in argentincem ponovno pustila 10 eur provizije:)). V mestu sva našla lokal Bonafide, popila kavo, na poti kupila pico in se sprehodila do hostla, kjer sva hladen in temačen dan preživela med štirimi stenami.

Prvo noč v Córdobi sva spala kot ubita, za nama je prišla avtobusna noč. Prvič sva si po zajtrku pripravila svoj mate, ki pa žal ni bil tako okusen, očitno potrebujeva prakso (ki sva je bila deležna v naslednjih dveh tednih). Mesto je bilo popolnoma prazno, nedeljsko in ob 11.00 sva se odločila da se pridruživa La Docta Free Walking Tour, praksi ki sva jo posvojila v zadnjih parih mesecih. Dobili smo se na osrednjem trgu Plaza San Martin, poimenovani po vodilnemu osvoboditelju države. V neposredni bližini smo si ogledali cerkev Iglesia Catedral de Córdoba, katere strop je poslikal znameniti slikar Emilio Caraffa, znan po svojem strahu pred višino. Sprehodili smo se mimo In Memoriam muzeja, posvečenega žrtvam obdobja argentinske diktature. Córdoba je mesto, ki izjemno ceni kulturo, zato so vstopi v mestne muzeje vsako sredo popolnoma brezplačni. Od In Memoriam muzeja smo se sprehodili mimo najtanjše stavbe (3m) v Južni Ameriki, ki sta jo zgradila sprta brata, danes pa predstavlja domovanje več argentincem, ki živijo po azijskem principu:). Pot nas je vodila do najstarejše hiše v Córdobi, v kateri je živel guverner Rafael de Sobremonte, do samostana San Jose ter do prekrasne jezuitske cerkve Manzana Jesuitica de Córdoba.
Na poti smo izvedeli nekaj malega o glasbi in plesu v Córdobi, znameniti ples se imenuje quarteto, ples, ki žal ne vsebuje elegance tanga, niti strasti milonge, quarteto pravzaprav izgleda kot začetniško nerodno premetavanje rok in nog, ko sem pri 14-ih prvič obiskala tehno žur v Sub Sub-u. V primeru da bi kdo želel obiskati quarteto žur, lokalci priporočajo klub Los Bailes, ki pa se bojda v poznih urah lahko razvije v nekoliko agresivno veselico. Naučili smo se par korakov quarteta, vendar sva se v en glas odločila da bova quarteto rajanje med besnimi argentinci tokrat izpustila.

Sama sva se sprehodila do Paseo de las Artes, umetniškega bolšjaka, kjer lokalni kreativci predstavljajo svoje izdelke vsako soboto in nedeljo od 17.00 do 22.00 ure. Bila sva prezgodnja, zato sva spila kavo v boemskem predelu Güemes in se sprehodila do palače Ferreyra oziroma Evita Fine Arts Museum, ki jo je izrisal arhitekt Ernest Sanson za premožnega zdravnika Martina Ferreyro. Prekrasna palača je družini Ferreyra služila kot domovanje, kot fant ene od Ferreyra hčera pa se je v lepem dvorcu, preden se je odločil za manj udobno gverilsko življenje, mudil tudi sam Che Guevara. V muzeju sva naletela nekaj sodobne »shit in a can« umetnosti, nekaj starih prekrasnih slik umetnikov katerih imena sva nespoštljivo pozabila ter v najvišjem nadstropju obupno razstavo risb sodobnega umetnika, ki bi zagotovo potreboval terapevta in katerega imena si načrtno nisva zapomnila. Za kazen.
50 metrov od palače Ferreyra stoji muzej Emilio Caraffa ter visok nedokončan svetilnik, kjer sva malce posedela na skoraj spomladanskem soncu, preden sva se odpravila do Museo Dionisi - Palacio de Fotografia, kjer sva si ogledala dela znamenitih fotografov od leta 1900 do danes. Ker sva vse prej kot lena, sva se pridružila tudi popoldanski peš turi, ki nas je vodila po znamenitostih dveh predelov Córdobe, študenstkega Nueva Córdoba ter nama znanega Güemes-a. Mimo Plaza del Bicentetario smo se sprehodili do glavnega parka Sarmiento, ki, med drugim, zajema tudi čisto pravi amfiteater. Ustavili smo se na razgledni točki, kjer med stanovanjskimi stolpnicami (za študente) leži nedelujoče Eiffel kolo, poskusili argentinske Alfajores v mali pekarnici ter se odpravili do ene najlepših cerkva z dramatičnim imenom Iglesia del Sagrado Corazon, lulaj stran od kulturnega centra Paseo de Buen Pastor, prostora ki je bil včasih ženski zapor in danes služi kot zbirališče mladih.
Iz Nueva Cordoba smo se odpravili v enega najstarejših, boemskih in malce bolj podrtih predelov Güemes (v preteklosti domovanja prostitutk, zvodnikov in ostalih nepridipravov). Paseo de las Artes je bil v polnem zagonu, hodili smo mimo stojnic z izdelki iz recikliranih materialov, naravnih mil, olj, svetilk iz bambusa, ročno izdelanih posodic za čaj mate ipd. Meni osebno najljubši predel je tudi dom mnogih lepih kavarnic, restavracij, terasnih barov ter različnih podhodov (paseov, primer: Muy Güemes) z lepo urejenimi lokali in trgovinicami. Zvečer so ulice Córdobe polne, na ulicah pa se ob vikendih lahko spotakneš tudi ob Milongo, plesno druženje, kjer se zberejo mladi in stari in plešejo tango ter milongo (ples in oblika druženja) do poznih ur. Eden lepših vtisov celega potovanja!

Naslednji dan sva se, navkljub nakupu kart za Japonsko ter obisku moje najboljše prijateljice, odločila da se, po 6-ih mesecih, začasno vrneva v Slovenijo. Razlog je tičal pri moji ljubi babici, s katero sem želela preživeti nekaj dodatnega časa, najino potovanje namreč lahko preloživa, podaljšava ali ponoviva kadarkoli v življenju. Odločila sva se torej, da se v Slovenijo vrneva za 3 tedne, nato pa nadaljujeva najino pot po Aziji.
Pred odhodom domov pa naju je čakalo še 2-3-tedensko delo pri paru, ki se ukvarja s čebelarjenjem. Našla sem ju na portalu Wowkaway in upala da se bomo uspeli dogovoriti za delo. Želja se nama je, skladno s srečno zvezdo, uresničila in tretji dan sva se tako odpravila proti najinemu novemu domu. Po 30-minutni vožnji z avtobusom sva prispela do trgovinice z medom, kjer naju je pozdravil najin novi host, argentinec Adriano, dva workawayevca, simpatična francoza Arthur in Alice, punca Vero ter žena Adriana, lepa belorusinja Yulia. Pokazali so nama najino prehodno sobico, pripravili pa so nama tudi odlično kosilo. Workaway-e si običajno izbirava glede na 3 filtre; povratne informacije drugih popotnikov in možnosti spanca ter hrane. Adri in Yulia sta nudila vse in še več in tako smo prvi dan preživeli v spoznavanju drug drugega, peki piškotov in druženju s francozoma. Eden boljših delov zadnjega workawaya je bila tudi psička Naranja, ki naju je (in midva njo) vzljubila takoj prvi dan. V naslednjih tednih sva jo tako vozila na sprehod, hranila, božala in vanjo zlila ves manjko, ki ga čutiva ker je najina psička Baza v Sloveniji in ne z nama.

Naslednji dan smo pričeli z delom ob 9.00 (vsak dan od 9.00 do 13.00 in vikendi prosti), delali smo v skladišču - popravljali čebelnjake za prihodnjo sezono. Izvedela sva kako se pridobiva in pakira med ter nekaj malega o postopku priprave čebelnjaka. Poslušali smo glasbo, se pogovarjali in 4 ure so minile hitreje kot nočni spanec. Yulia nam je, kot vsak dan kasneje, pripravila odlično kosilo, popoldne sva se ponovno družila z Naranjo, francoza pa sta naju peljala tudi za ovinek na odličen in poceni sladoled Grido Helado. Tokrat smo večerjo pripravili mi štirje, francoza sta spekla poslovilni čokoladni kolač, prvič pa sva poskusila tudi znamenito argentinsko pijačo (italijanski) Fernet s Coca-Colo.

Naslednji dan smo z delom nadaljevali, francoza sta nama počasi predajala znanje, to je bil namreč njun zadnji delovni dan pred odhodom v Santa Fe. Zvečer smo bili dogovorjeni pri starših od Adrija, v mestu sva tako popoldne obiskala muzej Emilio Caraffa in inštalacije iz črne pene (?!), preden smo se z francozoma dobili v Beer Bar-u. Malce krivih nog smo se odmajali do staršev in nadaljevali z večernim druženjem ob dobri hrani in pijači.
Naslednji dan je potekal podobno, z edino razliko da sva večji del dneva čakala na pričetek dela, ker se je del ekipe odpravljal na čebelarski sejem v Mendozi, zvečer pa smo pivo nadomestili s Fernetom:).

Delo je bilo iz dneva v dan bolj zanimivo, spoznavala sva nove reči, brusila, tesala, barvala in utrjevala čebelnjake. Yulia nama je za kosilo pripravila odlične Milanesas, argentinske dunajske zrezke, vendar z argentinskim mesom. Po kosilu smo imeli krajši Q & A:), kjer se je Yulia potopila v Mitjevo waldorfsko zgodovino, ob čemer sem tudi sama izvedela precej novih reči. Yulia ob popoldnevih dela v gimnaziji v centru mesta, zato smo se zvečer dogovorili, da se dobimo v mestu na pivu v prijetni pivnici Höppers. Pester večer smo zaključili ob opazovanju uličnega tanga. Pri Milongi ali tango street party-u ni klasčnih partnerskih dvojic, na ulici se pogledaš in preprosto veš da si za. Opazovali smo bližino, strast in neponovljivo intimo plesnih parov, način kako se drug drugemu prepustili se je pokazal v sinhroni skladnosti plesnih korakov.

Naslednji dela prost dan sva želela preživeti v mestu, zato sva se v center odpravila relativno zgodaj. Do mesta sva potrebovala eno uro (4 km) in na poti sem ugotovila da mi argentinska mesta (La Plata, del Buenos Airesa, San Antonio de Areco in Córdoba) niso pretirano všeč. Ob naslednjem obisku Argentine bova dala priložnost argentinski naravi, odločila sva se da bi naslednjič malce bolj raziskala Buenos Aires, se z avtobusom zapeljala do slapov Iguazu (na meji z Brazilijo) ter odletela do Patagonije, kjer si bova privoščila mrzel treking.
V parku Sorento sva si privoščila Grido Helado, posedala ob potoku, opazovala mladino v skate parku, nato pa sva se sprehodila do Club Milanesas, restavracije, ki se je specializirala za dunajske zrezke z vsemi možnimi nadevi. Po kosilu sva ponovno obiskala »bolšjak« Paseo de las Artes, nato pa sva se odločila da obiščeva mestni observatorij. Pot naju je vodila mimo popolnoma praznih ulic, za katere sva kasneje izvedela da naj bi bile precej nevarne. V Argentini so naju na vsakem koraku strašili z nevarnostmi in ropi, nama pa so se mesta zdela prijazna in varna. Meni, ki sem bolj sugestibilne narave, so svarila počasi prišla do živega in do avtobusne postaje sem se tisti večer plazila kot v James Bondu. Mlada študentka astronomije naju je odpeljala do kupole z gromnim teleskopom, nama pokazala kako teleskop deluje, od »blizu« smo videli Saturn, Venero in Pluton, hkrati nama je razkazala muzej v observatoriju in razložila kako deluje sistem beleženja novih astronomskih pojavov.

Bližje sva bila odhodu domov, slabše sem spala, oba sva imela čuden občutek, kot da bi naju nekdo iztrgal iz drugačne mentalne naravnanosti. Dneve sva preživljala pri delu, popoldneve s psom, na internetu, ob kuhi, poskusila sva znameniti Choripan, sendvič s Chorizom in zelenjavo in nekaj dodatnih argentinskih mesnih dobrot.

Nekaj dni pred odhodom smo se dogovorili, da bi skupaj obiskali čebelnjake. Dopoldne smo pripravili vse potrebno in se odpeljali z avtom do 30 minut oddaljenih čebelnjakov. Na poti sta nama Adri in Yulia razlagala o novih stanovanjskih trendih, t.i. ograjenih naseljih, kjer se hiše prodajajo po izjemno visokih cenah in kamor se selijo premožnejši posamezniki zaradi varnosti, neke vrste ameriška suburbia. Pri čebelnjakih smo se preoblekli v bele zaščitne obleke, z mrežo preko obraza, posebne čevlje in dolge rokavice. Črna barva pri čebelah vzbuja agresijo, zato so obleke bele in čebelnjaki beli ali pisani. Čebelam smo v čebelnjakih naredili več prostora ter jih hranili s sladkorjem in vodo. Obiskali smo 8 čebeljih družin, dve od osmih sta bili precej divji. Občutek, ko ti okrog glave prične brenčati več čebel, nekatere se v obleko celo zaganjajo, je nekoliko strašljiv, vendar ni druge izbire kot da se zaupa obleki. Čisto na koncu našega obiska me je obleka izdala in pri očesu mi je brenčala čebela. Pičila me je v teme in naslednji dan sem se zbudila z zateklo desno polovico obraza, kar je trajalo približno 4-5 dni. Naslednje dni sem čebelnjake opazovala skozi desno očesno režo in delala po najboljših močeh. Zadnji dan dela sva preživela malce kisla, zato sva se odločila za izlet v mesto, kjer sva se do večera zasedela v prijetnem lokalu. Zadnji dan pred odhodom pa sta naju Adri in Yulia peljala do družinskega vikenda, lepega območja ob reki. Vozili smo se mimo mesteca Alta Gracia, vasice Anisacate in prispeli smo do ograjenega naselja. Ob reki smo spili mate in se sprehodili na hrib.

Pri delu oziroma workawayu se življenja hostov in popotnikov zanimivo povežejo, deluješ kot družina, deliš tegobe in veselja, včasih si priča družinskim razprtijam, spet drugi intimnim trenutkom. Zanimive izkušnje. Popoldne sem skuhala, pospravila najino sobo in spakirala za odhod.
Ob treh zjutraj sta naju Adri in Yulia prijazno zapeljala do letališča, kjer sva se vkrcala na prvi let do Buenos Airesa. Tam sva morala zamenjati letališče in na 13,5-urni let sva se vkrcala ob 13.00 uri. Iz Londona sva v ponedeljek dopoldne pristala v Benetkah, kjer naju je pobral moj oče, ob 13.00 uri pa sem že sedela pri babičini postelji. In življenje se je za 3 tedne vrnilo na stare tirnice.

Argentina, dežela tanga, Gauchov, Dulce de Leche, stasitih mladeničev in odličnega mesa. Najina argentinska dogodivščina se je pričela z jutranjim odhodom iz Montevidea..

Iz hotela v Montevideu sva se odpravila okoli pete ure zjutraj. Taksist naju je pripeljal do avtobusnega terminala Tres Cruces, od koder nas je do terminala v Colonii pripeljal urejen avtobus. Vožnja s trajektom je minila hitro, formalnosti na meji prav tako in tako sva bila v trenu ponovno v zmešanem Buenos Airesu. Sprehodila sva se do postaje Retiro, ki zajema več stavb, se izgubljala med vlaki, ljudmi in iskala avtobusno postajo Omnibus, ki predstavlja izhodiščno točko za daljše razdalje med argentinskimi mesti.
Pred potjo v San Antonio de Areco, kjer sva bila dogovorjena za najin naslednji workaway, sva skušala napolniti argentinsko kartico SIM, vendar žal neuspešno. Prav tako te ob nakupu kart preverijo kot iskanega zločinca in ponavljam, Argentina je, po najinih izkušnjah, za popotnike zagotovo najbolj logistično zapletena država Južne Amerike. Vse težave sicer so rešljive, vendar iskanje možnosti terja precej časa in volje.
Avtobusna postaja Omnibus je stala lučaj stran od glave Retiro železniške postaje. Okolica postaje Omnibus je delovala zanikrno, za trenutek so naju ulični prodajalci popeljali nazaj v Peru in Bolivijo. Prosti čas pred odhodom sva izkoristila za kosilo in opravke, ki jih seveda nisva uspešno izpeljala. Pot iz BA do majhnega mesteca San Antonio de Areco je trajala približno dve uri, na postaji pa naju je pričakal italijan Matteo, najin simpatični host, ki naju je v pol-vojaškem vozilu odpeljal do domovanja, ki si ga delita z ženo Mercedes. Njuna hiška z bazenom je izgledala prelepo, spoznala sva njuno psičko Simbo in prvo noč preživela v centru malega mesta.

Mercedes in Matteo sta se spoznala ko sta živela v Avstraliji, volja pa ju je ponovno združila nekaj let kasneje. Prepotovala sta precej sveta, njun trenutni večji projekt pa predstavlja Raucho Eco Guesthouse, ranč, ki je bil last Mercedesinega očeta, oddaljen približno 10 km iz San Antonia. V dveh letih sta uspela z minimalnim vložkom in ogromno volje na noge postaviti prekrasno hišo s štirimi sobami za oddajanje, dvema terasama in ogromno parcelo.
Pot do Raucha je blatna in v deževnem obdobju skorajda neprevozna, do tja smo se prvič pripeljali v starem razmajanem Fordu. Ob prihodu me je takoj navdušila zasebna pot do ranča – podobno sem si namreč predstavljala pot do svoje bodoče hiše.
Okolico Raucha ureja Matteo, ki je, poleg izjemnih kuharskih sposobnosti, tudi profesionalni »urejevalec vrtov«, za notranjost hiše pa bolj ali manj skrbi Mercedes. Ko smo prispeli do hiše sva ostala odprtih ust; hacienda v umazano rožnatih tonih in ravno prav podrta fasada umeščena med ogromna drevesa na prekrasni parceli. Matteo skrbi za velik vrt, ki sezonsko služi kot glavni vir zelenjave, na parceli sta postavila skedenj, ki služi kot prostor za zunanjo peko (tukaj za goste in prijatelje pripravljata značilni Asado), parcela pa obsega tudi prostor za posedanje ob zunanjem ognju, ogromna travnika za živino in konje ter vrtne lope. Ob drevesih so posajene rože, melisa, začimbe, nešteto majhih kaktusov - hiša z okolico izgleda kot da bi jo iz revije Art et Decoration preslikali na sredo argentinske pokrajine. In spet sem bila korak bližje svojim sanjam!

Notranjost Raucha je prav tako zgodba zase, pri opremljanju so namreč pomagali prijatelji, arhitekti, grafični oblikovalci, slikarji ipd. Od nekdaj so mi bile všeč pritlične hiše, večje površine in odprti prostori (pred leti sem se tako zaljubila v Hemingwayevo hišo na Kubi) in tako sva se v trenutku zagledala v rustikalno opremljeno kuhinjo z visokim stropom in prekrasno ročno izdelano lučjo. Mercedes in Matteo sta porabila star material za izdelavo novega pohištva in tako sva v prihodnjih dneh odkrivala manjhna presenečenja Raucha. Odprti plan kuhinje zaokroža prekrasna masivna lesena miza z recikliranimi stoli in priročno klopjo za sedenje, omare so lesene, kuhinjski pripomočki visijo ob štedilniku - kuhinja preprosto kliče po pripravljanju dobrot. Vsako jutro Matteo gostom pripravi zajtrk, zajtrkovalnice pa so posejane povsod po Rauchu; bodisi pod skednjem, na eni od dveh teras, na travi pred ali za hišo ali pod velikim drevesom Ombu.

Raucho sva našla preko portala Workaway. Pomoč sta Mercedes in Matteo do sedaj potrebovala v času sezone, tokrat pa sta naredila izjemo in dogovorili smo se da prideva pred pričetkom ter pomagava pri opravilih v in v okolici hiše. Nisva imela posebnega urnika, poskrbljeno pa naj bi bilo tudi za hrano (ker je Raucho oddaljen nekaj km od mesta, nama je za začetek napolnila (in polnila) shrambo Mercedes, kasneje pa sva dodatne stvari nakupila sama). Ena od stvari, po katerih si bom zapomnila Argentino, je zagotovo znameniti Dulce de Leche (sladek karamelni namaz), ki sva ga uživala kadarkoli, kjerkoli, na čemerkoli. Z Dulcem sem tako vsako jutro »začinila« ovseno kašo, skrivoma in intervalno pa sva se s karamelo srečevali cel dan:).
Prvi delovni dan je tako potekal v znamenju čiščenja oken in vrat in peskanja pohištva. Soncu navkljub je pihalo, delali smo v jaknah, malce premraženi ampak zadovoljni. V popoldanskih urah je Matteo na Raucho pripeljal dva prijatelja, argentinca iz Buenos Airesa, s katerima smo se bolj kvalitetno podružili kasneje ob večerji. Vrtna biodinamična:) zanesenjaka sta pomagala pri urejanju vrta, Meredes in Matteo sta urejala okolico, midva pohištvo in notranjost. V hiši smo zakurili kamin ( edini način kurjave), pojedli okusno kosilo in popoldne preživeli med prinašanjem drv, brušenjem, sestavljanjem pohištva, pomivanjem itd. Počasi sva dojemala da bova nadaljnjih 10 dni brez interneta, bolj ali manj sama, skrbela za prekrasen ranč. Po desetih urah dela nam je Matteo za večerjo skuhal odlično rižoto, ki smo jo pojedli pred kaminom, skupaj s kozarcem rdečega vina.

Ker sva prišla 1o dni pred začetkom sezone, sva, namesto v mali neudobni prikolici na vrtu, spala v eni od štirih prekrasnih sob, katere edini minus je bil pomanjkanje gretja in WC-ja. Opremila sva se s petimi odejami in prvo noč spala polnih 10 ur. Pomanjkanje interneta in popoln mir sredi narave sta preslabo cenjeni dobrini. WC je bil v hiši, tako da sva bila ponoči deležna še jasnega zvezdnatega neba. Zbudil naju je zvok ptic, v dnevni sobi je gorel kamin in po zajtrku smo nadaljevali z delom; sadili rože, drevesa, gnojili zemljo in urejevali okolico Raucha. Pod nadstreškom blizu senika sta Matteo in Mercedes postavila zunanji žar na katerem so pripravili asado, način priprave (odličnega!) argentinskega mesa, kar v prevodu pravzaprav pomeni obvladovanje ognja in mesa:). Asado je v Argentini pravilo, meso iz žara jedo vsakič ko se zbere družina, prijatelji ali preprosto ko imajo čas za peko, asado namreč terja potrpljenje, ljubezen do kuhe in poznavanje mesa. Zraven asada so domačini pripravili krompir in čebulo v foliji, solato s korenjem in avokadom ter odlično argentinsko rdeče vino. Kosilo smo pojedli na čudoviti terasi, s pogledom na Rauchev vrt. Popoldne so vsi odšli in na Rauchu sva ostala sama, midva, kamin in tišina:).

Drugo noč sem preživela slabše, nisem bila navajena tišine, občutek samote je bil zame nekoliko nenavaden. Jutro nama je postreglo z oblačnim vremenom, Mitja je zakuril ogenj, jaz sem pripravila zajtrk in v mislih sem si naslikala najino življenje na Krasu:), z lahkoto si predstavljam kako bi vodila mali Raucho nekje med vinogradi, v beli obleki....:). V treh dneh sva se priučila marsičemu, oskrbi vrta, sajenju različnih vrst rož, uporabi komposta, popravljanju in restavriranju pohištva. Zvečer sva si pripravila večerjo in brala pred kaminom.
Naslednji (dela prost) dan sva izkoristila za izlet v mesto. S starimi zarjavelimi kolesi sva se mimo polj, pašnikov ter nešteto krav in konjev, po blatni 10 km dolgi cesti, vozila prosti San Antoniu. Soncu navkljub je bilo ledeno mrzlo in mraza sva imela po dveh mesecih zime vrh glave. Do mesta sva potrebovala eno uro; najprej sva se ustavila na avtobusni postaji in kupila karte za nočni avtobus do Cordobe (najin naslednji workaway), potem sva se ustavila v trgovini in nakupila razne dobrote za naslednje dni ter popila kavo na glavnem trgu v baru Tokio. San Antonio de Areco je manjše mesto, z nizkimi hišami, strogo siesto in zanimivo, nekoliko zaspano energijo. Popoldne smo skupaj z Matteom preživeli delavno, pomagala sva mu pospraviti veje drevesa in zakurili smo ogenj, ob katerem je Mitja premleval svoje tegobe:). Ob ognju sva zvečer posedela skupaj, bilo je lepo, okolica Raucha je bila popolnoma mirna in nebo popolnoma jasno. Barve sončnega zahoda so bile intenzivno rožnate oziroma oranžne (zahod je bilo na Rauchu najlepše opazovati ob velikem drevesu Ombu).

Noči na Rauchu so bile precej mrzle, v najini sobi pa je bila enaka temperatura kot zunaj. V nedeljo sv si privoščila bogat zajtrk, popila svež grenivkin sok, pojedla toast z domačim paradižnikom, marmorni kolač in popila kavo. Na potovanju sva se navadila na zajtrke in sedaj je to postala najina jutranja rutina. Bila sva prosta, zato sem precej dopoldneva porabila za fotografiranje, branje knjig, obiskala sva domače konje, se igrala z mački, kuhala, sedela ob ognju itd. Ker je bilo v hiši, vetru navkljub, hladneje kot zunaj, sva se z udomačenim mačkom zasedela na vrtu, pod odejo in brala knjigo. Večerjo sva pojedla pred kaminom in se zgodaj odpravila v sobo.
Zaradi nespečnosti, ki se me je lotevala zadnje dva dni in alergije ki se je pojavila od nikoder in prav tako kratila spanec, sem se poigravala z idejo
da bi najela sobo v San Antoniu, medtem ko bi Mitja ostal na ranču, vendar sta nama isti dan Mercedes in Matteo sporočila, da naju lahko zaradi vremena odpeljeta v mesto kakšen dan prej in tako sta nama do konca bivanja na ranču ostala zgolj dva dneva. Dopoldne sva delala okrog hiše in Mitji se je ob struženju pohištva v očesu zataknila luska. Odločila sva se da se s kolesi odpeljeva do bolnice, na poti naju je prestregla Mercedes in naju peljala k očesnemu zdravniku. Popoldne smo se odpravili nazaj na Raucho, uspeli postoriti nekaj malega okrog hiše, za večerjo pa smo isti dan skuhali odlično lečino juho, ki jo je Matteo postregel v prekrasnih lončenih posodicah.

Zadnja dva dneva sva preživela v znamenju dela, Raucho smo pripravljali na prvi obisk gostov v novi sezoni, z Mercedes sva urejali rože in vrt, prelivali šampone, krasili spalnice ipd. Zadnji večer sva zahod s pivom pričakala pod velikim drevesom in se z lepimi spomini poslovila od najine Raucho zgodbe.

Mercedes in Matteo sta naju naslednji dan zapeljala do hostla v centru mesta San Antonio, kjer sva preživela dva ležerna, brezdelna dneva pred odhodom v Cordobo. Imela sva nekaj smole z vremenom, prvi dan sva preživela bolj ali manj v hostlu, zadnji dan pred nočno vožnjo pa sva izkoristila za nakup Yerba Mate čaja, posebne bombille za pitje čaja ter obisk dveh muzejev, muzeja gaučov Ricardo Güiraldes ter muzeja Gasparini, kjer nama je slikar Gasparini podaril eno od svojih slik. Na avtobusno postajo sva se odpravila proti večeru, čakala avtobus, ki je zamujal, okoli devete ure pa sva bila že na 10-urni vožnji proti Cordobi in najinemu novemu workawayu v Cordobi, kjer bova pomagala čebelarjem.

Zadnje jutro v Santiagu je bilo precej zanimivo, v hostlu sva opazila da ljudje spijo po kavčih, v jedilnici, skratka skoraj povsod, le v sobah ne. Zajtrk sta nama pripravila dva fanta, za katera nisva bila prepričana ali v hostlu delata ali sta zgolj prijazna. Peš sva se odpravila do postaje Salvador in na metro do postaje Pajaritos. V maniri Čila in Argentine, nas je mladi raper na metroju počastil z dvema avtorskima komadoma, na postaji Pajaritos pa sva nato počakala Centro Puerto Bus, ki te pripelje direktno do letališča. Kupila sva letalski karti nizkocenovne letalske družbe Sky, let traja slabi dve uri, cena ene karte pa je bila okrog 120,00 eur. Na okencu so nama ponovno obrazložili, da potrebujeva karto za izstop iz države (na najino srečo nisva imela težav zaradi izleta v Urugvaj). Do leta sva imela približno eno uro, odločila sva se za prazen lokal, ki je interier do potankosti prekopiral iz ameriških diner-jev; kava naju ni pretirano navdušila, naju je pa zato toliko bolj ples vseh natakarjev pred lokalom na dodelano koreografijo - kot neke vrste flash mob. V Čilu te petje in ples lahko presenetita na vsakem koraku!

Letalo je bilo manjše, živci večji, vendar pravijo da je strah po svoje dobra stvar, ker te prizemlji in usedanji. Jaz sem bila na tem potovanju v nekaj primerih skoraj eno s tlemi:). Leteli smo nad prelepimi gorami, andsko Cordillero, bil je sončen dan in let je potekal mirno, brez turbulenc in brez težav. V Buenos Airesu naj bi bilo borih 15 stopinj, česar sva imela počasi dovolj, z vsem srcem sedaj željno pričakujeva pomlad in poletne temperature. Na Immigration okencu ni bilo skoraj nič ljudi; fotografija, prstni odtis, po prtljago in do okenc, kjer ponujajo uradne mestne taxije ali prodajajo karte za avtobus. Kupila sva avtobusno karto (Tienda Leon avtobus) za 300 pesov na osebo, vožnja do avtobusne postaje Retiro pa je trajala približno 45 minut. Buenos Aires je, na prvi pogled, delovalo ogromno in precej neobvladljivo mesto. Veliko ljudi, še več prometa, podrti bloki in zanimive hiše, prekrasne stavbe v centru, precej brez koncepta oziroma smiselnega  urbanističnega plana:). Na postaji sva bila torej izgubljena, vsi so hiteli, ni delovalo kot da so ljudje pretirano pripravljeni pomagati, akciji navkljub, sem vseeno ustavila mladega fanta in ga prosila za smernice ter pomoč pri nakupu kartice za avtobuse - SUBE. Imela sva srečo, fant nama je več kot pomagal, pozanimal se je iz kje gre najin avtobus, nama podaril kartico za avtobus, nama jo pomagal napolniti ter naju pospremil do avtobusa in se poslovil z besedami "Consider it a gift from a crazy Argentinian".
Rezervirano sva imela stanovanje v La Plati, ki sva ga rezervirala preko Airbnb. Ker sem z rezervacijo hitela, sem previdevala da je La Plata del Buenos Airesa in ne mesto (od BA) oddaljeno dobri dve uri. Naslednje dva dni bova torej nepričakovano preživela v Ž argentinskem mestec. Avtobus je bil poln do zadnjega kotička, ljudje so pili Yerba Mate, popularno mešanico zeliščnega čaja (Yerba) v lončku (Mate), ki se ga pije preko posebne slamice imenovane Bombilla. Yerba Mate se v Argentini in Urugvaju pije skoraj fanatično, povsod vidiš ljudi s termovkami in mate posodicami, polnih čaja. Mate je družabna pijača, običajno ga pripravi ena oseba in ga nato deli naokrog med izbrane, pije se z eno Bombillo, navadno cel lonček in tako vsak dan, večkrat na dan. Vsebuje poživilo, ki ima podoben učinek kot kava.
Pozno popoldne sva prispela v La Plato in tekla do doma, kjer sva bila dogovorjena z lastnico stanovanja. Prekrasen blok, lepo in svetlo stanovanje, čez cesto pa kot zanalašč gospod, ki je prodajal domače raviole in ostale doma pripravljene dobrote. Kot sva na lastni koži kasneje izkusila še neštetokrat, je Argentina, iz vidika funkcionalnosti, turistom nekoliko neprijazna država; s težavo sva na bankomatih vzdigovala denar, provizije so oderuške (od 6 do 10 eur), s težavo se zamenja denar na bankah (če nisi njihov komitent), v menjalnicah je potrebno povsod pokazati dokument, dokument je potrebno pokazati tudi v trgovini, če se plačuje s kartico (čeprav vtipkaš pin, se podpišeš in pustiš številko dokumenta) in nenazadnje, če kupiš argentinsko SIM kartico, je ne moreš aktivirati brez argentinske številke osebnega dokumenta (ki je turisti nimamo, tako da si pravzaprav primoran tujce prositi za številko njihovega osebnega dokumenta). Sitna sva torej prečesala del mesta, da bi našla bankomat in kupila preklete:), vendar odlične raviole. Na koncu nama je uspelo in srečna (+ sita) sva zaspala v čisto svojem stanovanju.
Bilo je kot doma, najino stanovanje, z vsem kar sva potrebovala; bilo je toplo, čisto, sveže brisače, opremljeno kuhinjo, drug drugega in neskončno veliko časa:). Jutro sva torej izkoristila, Mitja za spanje, jaz za urejanje slik, pisanje bloga in podobno. Iz stanovanja sva se odpravila popoldne, nesla umazane obleke v bližnjo pralnico, nato pa sva se sprehodila do menjalnice, kjer so zahtevali osebni dokument (ne kopije), ki ga, jasno, nisva imela s seboj. Domov po potni list, ko pa sva se vrnila do menjalnice, nama je varnostnik pred nosom zaprl vrata. Well done Argentina! La Plata v grobem izgleda kot velika Resljeva ulica v Ljubljani:), popoldne sva se tako sprehodila do Parka Moreno, do oderuškega bankomata, k tetici po oprane stvari in v stanovanje, na zasluženi počitek:). Naslednji dan naju je namreč čakala pot v Montevideo, prestolnico Urugvaja.

Za idejo o izletu v Montevideo je zaslužen eden od potovalcev, ki sva jih spoznala na najini poti. Iz Buenos Airesa do Montevidea dnevno potujejo tako avtobusi, kot trajekti (hitrejša, a dražja opcija). Karte za trajekt sva rezervirala v Valparaisu nekaj dni prej, ugoden hotel v centru mesta kakšen dan kasneje. Avtobus naju je pripeljal skoraj do terminala Colonia Express, od koder dnevno vozijo trajekti na urugvajsko stran, do mesta Colonia. Imela sva precej časa, zato sva na terminalu v miru spila kavo in se pogovarjala o prihodnjih planih. Poleg težke novice, ki me je prizadela v preteklih dneh, sem prejela tudi Fulbrightovo štipendijo za doktorske študente, kar pomeni plačano bivanje in življenje v ZDA, za polnih 9 mesecev, prilagodili pa bi se mi celo do te mere, da bi lahko  z raziskovanjem začela 4 mesece kasneje kot ostali. Ko sem se na štipendijo prijavljala, sem pisala profesorjem iz različnih ameriških univerz ter se dogovarjala za mentorstvo, prejela nekaj odgovorov, nekaj tišine in pritrdilni odgovor profesorja  iz Brown-a, izjemne univerze s priznanimi strokovnjaki na področju performativnih umetnosti. Poleg zmede v glavi, takih in drugačnih težav, pri sebi, med nama, sem torej dobila priložnost, ki bi moje / najino življenje ponovno obrnila na glavo za dodatno leto. Odločila sem se, da štipendije ne sprejmem in nadaljujem s skupnim planom.

Prečkanje meja preko vode je nekaj najbolj preprostega na svetu, prideš do okenca, dobiš dva žiga in v dobrih petih minutah že sediš/stojiš, bodisi na trajektu ali v popolnoma drugi državi. Podobno prijetno izkušnjo sva imela že na poti iz Vancouver otoka do Seattla. Trajekt smo napolnili, skozi okno je na poti pronicalo sonce in optimistično napovedovalo pomlad, do mesta Colonia v Urugvaju smo pluli približno eno uro. Karta za trajekt je zajemala tudi avtobusno karto iz Colonie, Fluvio Maritima terminala, do Montevidea. Vožnja je trajala dodatni dve uri in na terminal v Montevideu sva prispela v popoldanskih urah. Pot je bila prijetna, vozili smo se mimo pokrajine ki je mestoma spominjala na Kostariko, redko posejane enonadstropne hišice, precej živine, tako kot sem si predstavljala ruralni del Urugvaja. Pred Montevideom so se pričeli gosteje poseljeni zaselki, slumi, vrstna naselja, in v mestu sva pričela opažati stolpnice, prekrasne stavbe in nekoliko madridski duh mesta.
Na avtobusni postaji sva zamenjala denar v urugvajske pesote in se peš odpravila proti 3,5 km oddaljenemu hotelu. Hodila sva po Aveniji 18. Julija in opazila da ne razumeva urugvajske španščine (podobno sva opazila tudi v Argentini). Imela sva namreč plan, da se bova v Argentini vpisala na tečaj španščine, ker sva v špansko govorečih državah preživela vsega skupaj 4 mesece in je sramotno, da se znava brez težav pogovarjati edino o kosilu in večerji. Plan sva opustila, ko sva slišala argentinsko španščino, ki ne zveni najlepše, hkrati je izgovorjava svetlobna leta od pravilne (recimo ekvadorske) španščine.
V poceni hotelu sva dobila sobo in ugotovila, da so sobo pospravili bolj v mislih kot zares, na rjuhah so bili madeži, lasje in ostala navlaka. Prosila sva za drugo sobo, ki ni imela ključavnice na balkonskih vratih in prost prehod do druge sobe, kjer se je očitno dogajal precej pester žur. Prosila sem še za tretjo sobo, ki je bila končno zmagovalka in v kateri sva se v naslednjih dneh pravzaprav počutila zelo dobro.

Zjutraj sva pojedla zajtrk med umazanimi mizami in skočila na teraso iz katere sva imela lep pogled na mesto. Današnji plan je vključeval izgubljanje po mestu in tako sva najprej naletela na Plaza Independencia, nedaleč stran od najinega hotela. V neposredni bližini je Teatro Solis, eno najstarejših gledališč v Južni Ameriki, kjer sva šla na vodeno turo (1 h, 90 pesov) in ker sva bila edina, ki sva govorila angleško, sva imela vodiča zase in tako sva lahko postavila vseh 570 vprašanj. Danes je Teatro Solis delujoče gledališče, dom opernih, baletnih in gledaliških predstav ter predstav eksperimentalnega gledališča. Marmornat vhod, stekleni lestenci, ogromna dvorana za 1250 ljudi in strop posvečen velikim umetnikom (priimek Shakespeare je napisan narobe:)), so vredni ogleda, če pa imate nekoliko več časa (karte so "muy economico";)), pa je posebno doživetje ujeti tudi katero od opernih predstav. Mimo Muzeja tanga sva se sprehodila do Centro de Fotografia Montevideo, ki naju ni pretirano navdušil, tokratna razstava je bila posvečena zgodovini Montevidea. Na Plazi Independencia se je pričel tudi free walking tour, kjer smo najprej izvedeli nekaj o kipu borca za nedvisnost Artigasa, poleg kipa pa je tudi mavzolej z njegovim pepelom. Na Plazi Independencia je tudi bivša predsedniška palača; izvedeli smo da imajo predsedniki v Urugvaju neomejeno število mandatov, vendar ne morejo biti izvoljeni dvakrat zapored - nekaj, kar bi zagotovo prišlo prav kolegom severneje. Urugvaj naju je pravzaprav dostikrat prijetno presenetil - so napredna in razvita država; imajo brezplačno šolstvo, 100% krit zdravstveni sistem, prepovedani so verski simboli v javnosti (božič sicer praznujejo, vendar se mu reče Family Day), hkrati so legalizirani marihuano, ki jo je možno dobiti na 3 načine; sam lahko gojiš do 6 sadik, si član t.i. marihuana kluba ali pa dobiš mesečno dozo v lekarni. Imajo precej javnih brezplačnih muzejev, med privatnimi pa bi morda lahko izpostavila Muzej tanga, ki naj bi bil bojda res vreden ogleda. Urugvajci so prenehali s porokami, niso pa pripravljeni opustiti poročnih zabav, posledično so precej popularne t.i. umetne poroke, na katere se lahko prijaviš kot ženin ali nevesta, ostale funkcije pa se izžreba, doda denarni prispevek in s pomočjo teh prispevkov se realizira čisto prava fake poroka. Pojma nimam kaj bi rekla...
Sprehodili smo se do starega dela mesta, katerega začetek zaznamujejo t.i. Puerta de la Citadela. Po Walk of the Suns (urugvajska različica Walk of Fame-a), kjer so počastili urugvajske pomembneže, ki pa so vsi po vrsti, isto leto ko so jim »podarili sonce«, umrli. Zato si nihče več ne želi sonca na Walk of the Suns in so zadnji dve sonci izklesali v čast Nelsonu Mandeli in Rolling Stonesom:). Prispeli smo do La Ramble, 22 km ceste, ki se vije ob reki Rio de la Plata. Izkusili smo tudi prvi bolšji trg v Urugvaju na Plaza Consitucion, med katedralo in muzejem zgodovine. Peš turo smo konačali pri Market Portu, tržnici z restavracijami in hrano, ob vikendih pa tudi prostor pravega Candombe žura, tradicije, ki izhaja iz časa afriškega suženjstva. Candombe sestavljajo množični bobni in hoja, ki jo običajno spremlja ples. Vsak vikend se Candombe odvija na različnih mestih po Montevideu, izkušnja pa je zares nepozabna (zelo malo je manjkalo in bi se nerodno pridružila stasitim teticam in nemogočim korakom). Pojedla sva tipični Civito sendvič, ki je pravzaprav precej obupna kombinacija mesa, krompirja, šunke, sira, solate in jajca, zraven pa sva spila kozarec urugvajskega izuma Medio y Medio, kar pomeni pol vina, pol šampanjca (če povzamem - zanič večerja). V Urugvaju je potrebno poizkusiti njihove Alfajorese (glej Čile), Torto Fritto, rdeče vino Canat (ki ga ne izvažajo) ter grapo La Pamel. Zanimiva trivia, ki nam turistom pride zelo prav, je da je plačevanje s kartico prosto davka in tako se lahko privarčuje kakšen evro.

Naslednji dan je deževalo, zato sva posedala v hotelu in se komaj zbrcala do Feria Tristan Narvaja bolšjaka, ogromne zadeve, ki se vije mimo treh ulic. Prodajajo hrano, stare plošče, nepregledno kramo stvari in upala sva da bova tam lahko kupila šalico za Yerba Mate. Cene so bile precej navite, zato sva se praznih rok sprehodila proti Parque Rodo, okolica katerega je zbirališče željnih zabave in nočnega življenja. Bilo je hudo mraz, zato sva se na poti ustavila v najlepši kavarnici na svetu Potts Sweet & Coffee, ljudje so uživali na zajtrku, ob kozarcu vina, midva zgolj ob skromni kavi. Po kavi sva se odpravila o Rambli proti Punta Carretas, predelu mesta, ki se ponaša z lepim svetilnikom (in meni je za trenutek vzklila otroška želja, da bi živela v svetilniku, haha:)).
Mimo spomenika žrtvam holokavsta sva prispela do Plaza Canada, svetilnika Punta Carretas, preden sva se čez stari del mesta – Ciudad Vieja in predel Barrio Sur sprehodila do Palerma. Naslednji dan se je odvil podobno ležerno, blodila sva po starem delu mesta, se ustavila v zanimivi kavarnici Sin Pretensiones in ugotovila, da ima Montevideo res pestro izbire odličnih kavarn in restavracij. Ustavila sva se pri obali, kjer naju je popolnoma prepihalo, v knjigarni Moebius, potem pa sva pohitela nazaj v hotel. Naslednji dan naju je namreč čakala pot v Buenos Aires in San Antonio de Areco, kjer sva pričela z novim Workaway projektom.

Čilenci so znani po marsičem - več podrobnosti v nadaljevanju - med drugim tudi po strogosti na meji ob vstopu v državo. Vstali smo zgodaj in se odpravili proti meji, kjer naj bi nas med bolivijsko in čilensko mejo počakal kombi, zapeljal do točke, kjer bi, idealnem scenariju, počakali 2-3 avtobuse pred nami in pred 13.00 prispeli v San Pedro de Atacama ter imeli prosto, toplo in prijetno popoldne. Na mejo smo prispeli ob 9.00 uri zjutraj; meja leži na 4470 m nadmorske višine, temu primerne pa so tudi zunanje temperature. Prejeli smo štampiljko na bolivijski strani, plačali izstop iz države in željno pričakovali prevoz do čilenskega dela meje. Čilenci so sloves potrdili, kombiji so počasi kapljali in pobirali druge turiste, nas – ledene kocke, pa je kombi pobral dve mrzli uri kasneje.

Z nami v kombiju je bil par iz ZDA, mladenič ukrajinskega rodu nam je povedal par precej zanimivih reči, med drugim kako imata slovenska in slovaška ambasada v Washington DC mesečne sestanke, kjer si izmenjajo napačno naslovljeno pošto in emaile. Kaj vse človek izve na popotovanjih:). Pred nami je na meji čakalo približno 5 avtobusov, za pregled vseh in vsakega pa so potrebovali približno 3,5 ure. Čilenci pregledajo vsak kos prtljage, če naletiš na kakšnega posebej nerazpoloženega carinika, pa ti lahko brez kompromisa vzame nakupljena darila, tudi (true story) barvice za otroke.. Z Mitjo sva, na najino srečo, naletela na dobro razpoložene gospode in tako smo bili dobrih 6 ur kasneje na poti proti prvemu mestu – San Pedro de Atacama (2300 m).

Spali smo v hostlu Mama Tiera sredi turističnega mesteca, polnega prahu, nizkih hišk in infrastrukture popolnoma prilagojene turističnim potrebam. San Pedro je deloval malce bohemsko, kot Bali v Indoneziji, nujna postojanka sredi pustinje za vse bolj ali manj resne raziskovalce Čila.  Umetno mesto se sooča z pomanjkanjem vode, ki jo v enormnih količinah dovažajo v mesto, posledično so prhe krajše in namesto vode je turist primoran piti pivo :). Odpeljali smo se do Valle de la Luna, pri kateri bom pridevnike prišparala, ker smo si omenjeno ogledali bolj ali manj iz avtobusa, večer pa je zaokrožilo opazovanje sončnega zahoda na Mirador de Kari – Piedra del Coyote, kjer igra svetlobe dramatično izriše skalni skyline in še tako žlobudrave pusti brez besed.

Konec dneva je pomenil tudi konec najinih aktivnosti s skupino, naslednji dan smo poleteli proti Santiagu, glavnemu mestu Čila in se prisrčno poslovili. Slab mesec je dolga doba za druženje, posebej ker sva pred tem potovala v dvojini in po svoje sem se samote veselila. Pravzaprav sem ugotovila, da je samota stvar, ki jo močno cenim in da energijo ljudi v svoji okolici najraje doziram poljubno. You live, you learn! Santiago je na prvi pogled deloval precej evropsko, končno smo videli omet na fasadah hiš, stare dobre kavbojke kot “go to” kos za moške in vse ostalo, česar, roko na srce, nismo pogrešali.
Zbudila sva se v samotno nedeljsko jutro, nikjer nikogar, samo midva, lep občutek:). V miru sva vstala, pojedla zajtrk in se ležerno sprehodila do postaje podzemne železnice, ki naju je pripeljala do avtobusne postaje Pajaritos, izhodiščne točke za odhod avtobusa v Valparaiso, mesto, ki sva si ga želela ogledati odkar sva prebrala blog znancev, ki sta mesto obiskala leta nazaj. Nastanitev sva rezervirala nekaj dni prej in pot je potekala mirno, kot da sva na poti že dobre 4 mesece:). 1500 pesov stane enosmerna karta za metro in 7000 pesov Pullman bus do Valparaisa (vožnja traja približno dve uri).
Pot z avtobusom nas je vodila mimo industrijske cone Santiaga, vrste nogometnih igrišč, nasadov sadja ipd. Na eni od postaj se je mimo potnikov sprehodila gospa z prigrizki in pijačo. Po prihodu v Valparaiso sva se s predragim taksijem, ki naj bi bil edina možnost prevoza (debela laž) do starega dela mesta, odpeljala do hostla. Hostel Volante je lociran v jedru starega mestnega dela, par minut od glavnega mestnega trga in ob vznožju hišk, ki druga za drugo izgledajo kot umetniške inštalacije. Mesto je znano po neverjetni ulični umetnosti, ki preseneča prav na vsakem koraku! Nori grafiti, inštalacije, skulpture, risbe, raj... Najin hostel je pridno črpal navdih iz okolice in ob vstopu sva najprej naletela na odlične risbe, star televizor, knjige in prijeten mali lokal. Osrednji del hostla zavzemajo udoben kavč, miza za namizni nogomet, skratka vse kar potrebuješ za udobno druženje s tujci.

Peš sva se sprehodila do stavbe Armada de Chile in prisrčne tržnice, kjer so taki in ovaki umetniki prodajali svoje reciklirane svaštarnice, naravna mila in sladice. Naprej do pisanega pristanišča in trga Echaurren, na poti pa naju je zaneslo tudi v eno najbolj zanimivih second hand trgovin, ki je bila pravzaprav del domače hiše gospe, ki je kuhala v sosednji sobi. Dišalo je po zgodovini (in še čem), našla sva marsikaj, od enega čevlja, do starih sponk, osebnih fotografij, okvirjev za očala... Spremljali so naju umetniški grafiti, barve hiše in veliko rejenih potepuških psov. S staro vzpenjačo, ki jih je po mestu, zaradi visokega naklona, veliko, sva se povzpela do razgledne točke in se sprehajala po najvišjem delu mesta, mimo treh hribov (vseh skupaj je 42), nato pa sva se počasi spustila proti centru. Zavzeto sem fotografirala vsak grafit in vsako ulično posebnost, medtem naju ustavita dva domačina in svetujeta da pospraviva fotoaparat, ker naj bi se približevala nevarnemu delu mesta. Nevaren del mesta je bil krajši odsek podrtih hiš in "deliverance" ljudi. Sprehodila sva se do najine pisane ulice in staromeščanske sobice, zvečer pa na večerjo v Cafe Ritual, precej zanimiv lokal, ki ga vodi mlad par, ki med strežbo suvereno srka svoje rdeče vino.

Naslednji dan sva ne-bodi-no-len rezervirala izlet v Urugvaj, v katerega bova skočila s trajektom iz Buenos Airesa. Sprehod mimo Museo Mirador Lukas, kjer je prelepa razgledna točka na pristanišče in mesto, ki se razteza do Vinas del Mar. Kavo in sok iz pomela sva spila v prelepem kafiču El Manane v Casa Roja in se mimo Instituto de Musica sprehodila na zajtrk v kavarno Amo mi Cafe. Čile, posebej turistična mesta, ni poceni, poleg hrane in pijače ter nastanitev za dva (ker sva za 6-posteljne sobe prestara:)), so izjemno drage provizije na bankomatih, pogosto pa večjega zneska sploh ne moreš vzdigniti. Ker nama je denar pridno odtekal, sva hrano za kosilo in večerjo navdušeno kupila na ulici, od prodajalcev, kot smo jaz in vi, ki pripravljajo vseže veganske zavitke, pite, gurmanske mesne sendvie, empanade in jih prodajajo na ulici,vsak dan do 14.00 ure. Kupila sva dva odlična zelenjavna zavitka, hladne testenine in mangov cheesecake, za polnih 7 eur.
Prvi dnevni cilj je bil Parque Cultural de Valparaiso, kulturni center, kjer se splača obiskati kakšnega od številnih dogodkov. Center sva ošvrknila, ne zares obiskala in se sprehodila mimo Mercado Campesino, male zunanje tržnice do Plaza Sotomayor, kjer naj bi se pričela najina ljuba free walking tura:). Kot običajno, se je tura pričela s krajšim zgodovinskim uvodom o nastanku Valparaisa. Leta 1536 na ozemlje današnjega Valparaisa pripluje prva španska ladja, mesto se razvije v obdobju zlate mrzlice in predstavlja dom bogatih imigrantov vse do naravnega potresa leta 1906. Poleg potresa, mesto prizadaneta še tsunami ter gradnja Panamskega kanala – takrat se je pričelo množično izseljevanje. V letih kasneje, se je, predvsem zaradi turizma, mesto pričelo postavljati na noge, danes pa ohranja sloves enega najbolj zanimivih mest na svetu.
S tramvajem (270 pesov) smo se odpeljali do Plaze Anibal Pinto, ki predstavlja bohemski del Valparaisa (posebno del med ulicama Subida Ecuador in Cumming Street). Ta del mesta je znan tudi po odlični hrani, kjer je potrebno poskusiti t.i. Chorillano (nastrgano mehko goveje meso, pečen krompir v omaki – podobno kanadskemu Poutine) in pijačo Terremoto (pomeni potres), zahteven kos alkohola, ki niti približno ne oplemeniti govejega mesa, temveč stoji čisto sam zase! Mešanica belega vina, ananasovega sladoleda in grenadina je sladka in precej močna, tako da sem se do konca večerje že precej bebavo režala skoraj vsem Mitjevim šalam.
V bližini stoji oziroma vozi vzpenjača Queen Victoria, s katero smo se ponovno povzpeli na enega od hribov, se sprehodili do anglikanske cerkve, ki se ponaša z recikliranim križem, nato pa smo jadrali od enega grafita do drugega in poslušali o najbolj znanih street umetnikih (Inti Castro, Marceli, Un Color Distinto, Charqupunk), njihovih motivih in odnosu mesta do umetnosti. Street Art je, zanimivo, prepovedan in vsi grafiti ki obstajajo, so blagoslovljeni s strani lastnika stavbe, pogosto pa so najbolj znani umetniki za svoje stvaritve tudi dobro plačani.
Ustavili smo se v  Pasaje Bavestrello in poskusili domače čokoladne kolačke z Dulce de Leche, ki se imenujejo Alfajores, pri čemer je bajska v meni navdušeno cepetala in do konca večera zahtevala še najmanj 3. Za konec ture smo se sprehodili še mimo Palacio Baburizza, muzeja moderne umetnosti.

Zadnji dan v Valparaisu sva preživela v hostlu do 12.00, preden sva se odpravila do avtobusne postaje in na avtobus do Santiaga. Na avtobus je na naslednji postaji vstopil pevec s kitaro in čudovitim glasom in pričel peti čilenske žalostinke - opazila sva da je to pogosta praksa glasbeno nadarjenih v Čilu. In zaradi takih izkušenj, je vredno potovati! Na avtobusu do Santiaga je bilo hudo mrzlo, v Santiagu pa sva se z metrojem odpeljala do najinega hostla – postaja Salvador. Tokratna nastanitev je bila hiša, preurejena v hostel, v izjemno lepi in urejeni soseski. Do centra mesta sva imela 2 km in hitela sva na nov free walking tour. Naenkrat začutiva mokroto in izgledalo je kot da se je na naju ponečedil ptič. Prihiti starejša gospa, prične mahati z robčki, meni iz vratu vzame fotoaparat, nato pa v zmedi prihiti starejši gospod in prične kričati da naj pokličeva policijo, ker naju je gospa oropala. V celotni zmedi nisva vedela kaj se dogaja, gospa je priročno izginila, midva pa sva jo branila, češ da nama je zgolj ponudila robčke. Gospod je prišel dovolj hitro in naju opozoril na situacijo, je pa bojda to način nekaterih uličnih umetnikov – poškropijo te z gorčico, ki deluje kot ptičji drek in medtem ko ti pomagajo, te okradejo! In kraji še pritrdim, ok, če ti uspe, ti uspe, nikakor pa se mi ne zdi pošteno to, da te nekdo popolnoma umaže, načrtno, z namenom da te okrade (umazan namreč ostaneš, tudi če podvig ne uspe, kar se mi zdi precej brezveze).
Drami navkljub, sva uspela ujeti turo in sprehodili smo se do Plaza de Armas, glavnega trga, doma katedrale, stare pošte in muzeja. Mimo Paseo Bandera smo se sprehodili do trga Salvador Allende (prvega predsednika in pobudnika nekaterih odličnih reform – zastonj šolstvo idp.). Izrine ga Augusto Pinochet, ki je kasneje zaslužen za obdobje 17-letne čilenske diktature.
Mimo Bolsa de Comercio smo se vkrcali na poln metro in se odpeljali do Universidad Catolica postaje ter kulturnega centra Gabriele Mistral. Opazovali smo grafite na podzemni in turo zaključili pri Choperii Jose Ramon, kjer sva popila eksperimentalno čilensko pivo in pojedla sendvič Longorizzo, za desert sva se ustavila par korakov stran v najboljši sladoledarni Heladeria Emporio La Rosa, za zaključek dneva pa spila močni Pisco Sour (El  Gobernador in Horcon Quemado) v Independent Republic of Pisco. Na poti domov sva naletela na skupino uličnih glasbenikov, prijetno filmsko knjigarno in skočila še na razstavo World Press Photo.

Če povzamem pretekli mesec - bilo je naporno. Prepotovali smo dolge razdalje, doživeli precej fizičnih in adrenalinskih preizkušenj in bili priča nepojemljivi naravi treh držav. Naporu navkljub, nama je potovanje pustilo poseben pečat; vzbudilo občutek ponižnosti in spoštovanja do narave, poglobilo empatijo, razumevanje in sprejemanje novospoznalih kultur ter utrdilo občutek hvaležnosti, da nama uspeva živeti življenje, ki nama poglablja tovrstne občutke ter omogoča da najino življenje sestavljajo prekrasna doživetja in ne zgolj upi oziroma plani.

Naslednji dan naju je čakala Argentina, država, ki sem se je, poleg neuspele Nikaragve in bodočega Mjanmara, najbolj veselila!

Do bolivijske meje smo potrebovali približno 4 ure. Izstop iz Peruja naj ne bi bil problem, bolivijska stran pa naj bi bila, po izkušnjah preteklih popotnikov, nekoliko bolj problematična (prav tako je za izstop iz Bolivije potrebno plačati). Bolivija in Paragvaj naj bili najrevnejši državi Južne Amerike, temu primerna pa je tudi infrastruktura in življenjski standard ljudi. Na poti do bolivijske meje živi predvsem prebivalstvo indijanskega porekla, t.i. Ajmari, drugo mesto po številu prebivalcev zasedajo Kečue, nato Mestici ter belci.

Na poti do meje smo se peljali mimo tržnice z živalmi ter mimo vasic, kjer so se v preteklosti ukvarjali s proizvodnjo kokaina - od tega pa naj bi potomci rokodelcev precej dobro živeli še danes. Edini postanek na poti do meje je bilo t.i. sveto mesto Aramu Muru, precej znano med svetovnimi spiritualci, bodisi rekreativnimi ali pravimi šamani.  Celotna zadeva se pravzaprav vrti okoli skalne konstrukcije, izklesane v obliki vrat, ki jo v zgodnjih 90-ih letih odkrije turistični vodič Jose Luis Delgado. Lokalci skalni kontrukciji pravijo Vrata Bogov, znana predvsem po domnevnih izginotjih ljudi v preteklosti. Pred vrati smo malce pomeditirali, nato pa smo se odpravili naprej proti bolivijski meji. Meja med Perujem in Bolivijo je ena najbolj zanimivih izkušenj, ki sva jih doživela na poti:), postopek poteka približno takole; meja je locirana v majhnem mestu oziroma vasi, ki funkconira enako kot vsako manjše perujsko mestece, razlika je edino v tem, da so se tukaj domačini prilagodili služenju denarja na račun meje. Najprej v manjši sobici dobiš štempelj, na katerem je potrebno preveriti datum, kar pomeni dokončen izstop iz države, nato lahko na ulici, ob eni od manjših postavljenih mizic, zamenjaš preostanek denarja po relativno dobrem menjalnem tečaju, potem pa se preprosto sprehodiš čez most do neoznačene stavbe, tam počakaš v vrsti na fotografijo, štempelj in Voila, Bolivija. Če bi nekdo želel hipotetično čez mejo prenesti dve živi ovci, bi to storil lažje in hitreje, kot uspeš v Ljubljani napolniti Urbano. Morda bi tukaj omenila še kolega popotnika Škota (brez imena), ki nama je med čakanjem navrgel cvetko, da njegovo "življenje ne sestoji iz odločitev, temveč iz stvari ki se zgodijo". Živjo Škot!

Z razmajanim avtobusom smo se odpeljali proti La Pazu, administratvni prestolnici Bolivije (ustavna prestolnica z 280.000 prebivalci je mesto Sucre). Bolivija je ime dobila po Simonu Bolivarju (ki sem ga omenila že v blogu o Kolumbiji), vodji južnoameriške borbe za neodvisnost. Ena pomembnejših zanimivosti je, da je Bolivija edina država na svetu, ki je sprejela t.i. »Zakon o pravicah Matere Zemlje«, ki naravi pripisuje enake pravice kot ljudem, tekom potovanja pa mi je postalo jasno zakaj bolivijci tako častijo naravo in se trudijo za njeno ohranitev. Bolivija ima dva različna geografska prostora; območje tropskih gozdov in visoko gorovje Andi na JZ delu države. Bolivija je tudi dom največjega suhega pragozda na svetu.
Trenutni bolivijski predsednik je Evo Morales, ki je med lokalci bodisi izjemno priljubljen oziroma hudo nepriljubljen. Država je v tem trenutku v fazi 5 % gospodarske rasti (predvsem zaradi preteklih privatnih investicij, ki so tako ali drugače stimulirale gospodarsko rast); Bolivija je velik izvoznik plina, velik del industrije pa predstavlja tudi rudarstvo, močni sta naftna industrija, tobačna industrija idr.
Naš prvi postanek v Boliviji sta bili arheološki najdišči, imenovani Tiahuanaco in Puma Punku, nato pa smo se odpeljali do La Paza, ki predstavlja najvišje ležečo prestolnico na svetu (letališče leži na 4,058 m nadmorske višine). Mesto je bilo ustanovljeno leta 1548, zgrajeno v kanjonu reke Choqueyapu, ki teče od SZ proti JV. Geografija mesta odraža družbeno razslojenost, najbogatejši živijo na J mesta, v nižini, kjer je ugodnejša klima, najrevnejši živijo na najvišjih predelih.
Do La Paza nas je pot vodila mimo predmestja El Alto, ki predstavlja dom največji zunanji tržnici na svetu, tam pa se pregovorno da kupiti čisto vse (tudi recimo vse vrste orožja:)).  Prvi vtis predmestja in La Paza je bilo presenečenje, hiše namreč niso ometane, izjemno gosto poseljene, zanimivih oblik in neonskih odbojnih oken. Zaradi omenjenega je mesto sprva delovalo nekoliko zapuščeno, polno ljudi, potepuških psov in smeti. Protiutež prvemu vtisu je predstavljala moderna gondola, ki predstavlja prevozno sredstvo za domačine in izvor zabave za turiste. Pripeljali smo se do hotela La Casona (hotel ima odlično lokacijo ter prostorne in udobne sobe), nato pa smo se odpravili na t.i. čarovniško tržnico, kjer se lahko kupi posebne uroke (zarodke lame, posušene žabe in podobne pripomočke za ajmarske rituale).

Naslednji dan smo komaj dočakali, čakala nas je namreč vožnja s kolesi po t.i. Cesti smrti, ki bi ji danes (če smo iskreni) lahko rekli samo Cesta.  Vožnja po La Pazu me je s strmimi ulicami spomnila na San Francisco, no tukaj pa se podobnost tudi konča:). Opremljeni smo bili s posebnimi kolesi za downhill, kombinezoni, čeladami, ščitniki in vsem kar bi nas zaščitilo tako pred morebitno nesrečo, kot pred višinskimi temperaturami. Ustavili smo se na neke vrste checkpointu, kjer sta voznika uradniku odnesla kuverto z neznano vsebino, nato pa se je pot nadaljevala še dobrih 20 minut do izodiščne točke. Sledilo je predavanje o opremi, kolesih, kratek opis poti in navodila za vožnjo - ne bi namreč želeli da se utrdi pretekli sloves in ime kolesarske poti. Z vožnjo smo pričeli nad 4000 m nadmorske višine in se pogumno spustili po vijugasti urejeni cesti. Hitrosti navkljub, smo občudovali lepoto pokrajine; bele vršace, rumenorjavkaste barve gora, in vijugasta cesta do koder je seglo kolesarsko oko. Po 45 minutah vožnje so nas naložili v kombije ter odpeljali do začetka poti po džungli, kjer se pokrajina popolnoma spremeni; naenkrat smo bili obdani z gostim zelenjem, soparo in prijetno toploto, manjšimi slapovi, skratka z gostim in bujnim zelenjem. Tukaj cesta ni bila več urejena in tako smo pričeli naš spust po makedamu, ob strmem prepadu, sredi goste džungle.  Sprva sem se kolesa krčevito držala, dobesedno, vibracije in držanje zavor so rezultirali v močnih krčih v dlaneh, zato sem pri drugem postanku pričela popuščati in posledično bolj uživati v vožnji proti cilju.  Vozili smo se po ozki makedamski cesti, mimo prekrasnih slapov in bujnega tropskega rastja, do cilja.
Neprijazno ime Cesta smrti (uradno Yungas Road) je posledica velikega števila smrtnih žrtev, ki jih je cesta terjala od svojega nastanka leta 1930. Cesta se vije od La Paza, mimo prelaza  La Cumbre do mesteca Coroico (nadmorske višine 1200 m), dolga pa je približno 69 km.  Cesto so v zadnjih letih uredili in prilagodili potrebam transporta in turizma. V zadnjih letih je bilo smrtnih žrtev manj, če že, so bili predvsem posledica pretiranega poguma neveščih turistov.
Pot do La Paza z avtom je trajala dobri dve uri, dve uri specialne vožnje, prehitevanj v nepreglednih ovinkih, hitrosti, prahu in generalno vsega, zaradi česar ti je v avtu lahko neprijetno.

Ker je počitek za slabiče:), nas je naslednji dan čakal bojda tehnično nezahteven vzpon na goro Chacaltayo (višine dobrih 5300 m). Bivše smučišče, danes pohodna točka, leži v bližini La Paza, do tja pa smo se pripeljali z manjšim avtobusom. Avtobusi, kombiji in podobna vozila se lahko pripeljejo do določene točke, odvisno od vremena, potem pa se je na vrh gore potrebno povzpeti peš. Sprva se je pot vila mimo naselja skromnih hiš, nato pa se je počasi, a vztrajno ožala, do točke, kjer smo se vozili 3-5 cm od prepada. Avtobus se je ustavil na točki, kjer naj bi obrnil (čeprav bi manj vešči vožnje tam težko obrnili osebni avtomobil) in močno oblečeni smo se počasi odpravili na vrh. Čeprov smo se v preteklih dneh višine navadili, je gibanje na višini nad 5000 m vseeno zahtevna preizkušnja, ki hitro terja davek. Hodili smo počasi, zadihani, po vijugasti poti, s prekrasnim pogledom na okoliške gore in (v daljavi) La Paz. Močno je pihalo, temperature so bile primerne višini, večina je zmogla pot do vrha, nekateri celo do skrajnega vrha (tudi brata:)), jaz pa sem se pred vrhom obrnila, ker so me izdala pljuča. Ampak važna je volja!:)
Z avtobusom smrti smo se odpeljali nazaj do mesta in na obisk Valle de la Luna, vesoljskega prostora polnega neverjetnih geoloških formacij. Hiter sprehod mimo asimetričnih skal in na odlično kosilo, pred nočno vožnjo z avtobusom pa smo se nad mestom zapeljali še z gondolo. Iz ptičje perspektive je La Paz deloval nekoliko bolj urejeno, tako se dobi boljši občutek kako mesto zares izgleda in živi. Sprehodili smo se mimo glavnega trga Plaza Murillo (poimenovanega po Pedru Domingu Morilli – enemu ključnih akterjev, zaslužnih za neodvisnost Bolivije) do centra mesta, ki je z eno besedo delovalo Pestro. Veliko prometa, ljudi, uličnih prodajalcev, mladine, nonic z značilnimi bolivijskimi klobučki (angleški navdih), otrok, ki na ulici prodajajo prigrizke... La Paz se pravzaprav težko opiše, potrebno in vredno ga je doživeti.
Malce utrujeni smo zvečer čakali na avtobus in s strahom pričakovali kakšen prevoz se nam obeta (v nasprotju z Perujem, je Bolivija glede javnih prevozov neke vrste loterija). Imeli smo srečo, pričakal nas je nočni avtobus, podoben perujskim, z dodatkom toplega obroka ter WIFI-ja. Neverjetno! Najbolj pomembna razlika pa je bila voznikov občutek za temperature, v avtobusu je bilo celo noč prijetno in toplo.

V Uyuni smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah in se odpravili na zajtrk v tipičen bolivijski lokal. Stregel je mlajši gospod, kuhala je njegova žena in v dobri uri je solidno postregel in poračunal celi skupini ljudi.  Ker se ravnam po principu nič tuša, nič glavnika, so mi lase spletli v francosko kito, ki me je uspešno ubranila dredov, morebitne posledice naporne poti.
Mesto je izgledalo kot divji zahod, prašno, prazno, nizka gradnja in potepuški psi. Mesto Uyuni leži ob eni najbolj vizualno čudovitih pokrajin na svetu - neskončni slani puščavi Salar de Uyuni. Pravijo da se tukaj srečata nebo in zemlja in ko stojiš sredi neskončne beline, lahko srečanju pritrdiš:). Pred približno 40.000 leti je bilo to območje del jezera Minchin, ki je kasneje presušilo, ostali pa sta dve jezeri in dve slani puščavi; Salar de Coipasa in Salar de Uyuni (11.000 m2). Del puščave so tudi jezera, nenavadnih barv, posledice visoke vsebnosti različnih mineralov ter kamnita otoka, ki se ponašata z ogromnimi kaktusi ter malce manj naravno, pa vendarle, hoteli iz soli, edinstvena in nepozabna izkušnja.
V mestu Uyuni smo nakupili darila za otroke, domačine vasi Agencha. Do Salar de Uyuni smo se ustavili v vasici Concha, kjer domačini živijo od trgovine s soljo, nato pa smo se počasi odpravili proti vesoljski puščavi. Kmalu nas je obdala popolna belina, sol povsod okoli nas, sonce pa je odsevalo tako jasno, da je pokrajina delovala kot veliko ogledalo. Poseben in zanimiv občutek je, ko lahko mirno poskusiš tla pod nogami:). Salar de Uyuni naju je pustila brez besed, občutek neskončnosti, gore v daljavi, vse je delovalo popolnoma nerealistično, kot bi prispeli na drug planet. Sredi solne puščave smo pojedli odlično kosilo, fotografirali, se preizkusili v igri orientacije, ležali na solnih tleh in uživali v pokrajini. Nismo si še dodobra opomogli od lepot puščave, preden nas je znova prevzel otok z ogromnimi kaktusi. Vse skupaj je delovalo kot da sanjava, sprehajala sva se mimo kaktusov, sredi neskončne beline in ponovno sem začutila, da je potovanje zagotovo najboljša odločitev v mojem življenju. Nekaj dni pred našim prihodom je puščavo poplavilo zaradi dežja in doživeli smo nekaj, kar se običajno doživi v mesecu februarju, največje ogledalo na svetu. Vozili smo se po vodi, sredi puščave ujeli sončni zahod, mu nazdravili s kozarcem odličnega rdečega vina in brinjevega žganja.

Spali smo približno uro stran, v vasici imenovani Agencha, odrezani od sveta, kjer so domačini, s pomočjo okoliških agencij zgradili t.i. Jukil Community Lodge. Prekrasne hiške iz soli, kuhinja in čudovit ambient jedilnice, predvsem pa narava in neskončno veliko zvezd. Izgledalo je kot da smo prišli v deželo Hobbitov; projekt Jukil je nastajal 10 let, sodelovalo je 22 ljudi, danes pa vasica, poleg kmetijstva, živi tudi od turizma.  Za večerjo so nam postregli kvinojino juho, omleto, pečene banane, solato, meso, pečen krompir in bolivijsko rdeče vino. Po večerji sva se zavila v toplo odejo, spalno vrečo in kot ubita zaspala do ranega jutra.

Počitek je za slabiče:), zato sva vstala ob 4.40 in se sprehodila na vrh hriba Agenche, kjer nam je poglavar vasi pripovedoval o navadah in običajih v vasi, kjer danes živi približno 30 družin. Opazovali smo vas pri vznožju, obrise kaktusov in počasen svit. Pred vzhodom smo se odpravili nazaj v vas, na zajtrk, naložili stvari v jeepe in se odpeljali proti puščavi Siloli, ki so jo Nasini znanstveniki razglasili kot najbolj podobno Marsu. Vozili smo se blizu čilenske meje, mimo mesteca San Juan in najprej prispeli do Ollague, vulkanskih ostankov ter zanimive pokrajine s pogledi na okoliške vulkane. Tam smo prvič videli duareto, grm ki raste nad 4000 m (izgleda kot velik zelen možgan), uporablja pa se jo za zdravljenje kariesa ipd. Postanek pri Chullunkani, fascinantnem jezeru, obdanem z gorami in flamingi, kjer smo pojedli kosilo. Zagotovo sta bili zadnji dve lokaciji, kjer smo obedovali, nekaj najbolj posebnega kar sem doživela in močno dvomim, da se bodo prihodnje kulinarične izkušnje lahko primerjale s kosilom na Marsu:).
Vozili smo se po samotni, neobljudeni in neturistični pokrajini, na 4500 m, do Lagune Kara in do Reserva Nacional de Fauna Andina Eduardo Avaroa Potosi (kar se vedno izgovori trikrat zapovrstjo :)). Vrhunec naše dnevne poti je bilo Rdeče jezero oziroma Laguna Colorada, posebno slano jezero rdečkaste barve (zaradi mineralov in alg), kjer domujejo flamingi. Pogled na Colorado je stvar, ki je ne bom pozabila nikoli. Dolgo smo opazovali to naravno čudo, preden smo se odpeljali dalje do naravnih gejzirjev Sol de Manana, ki si jih bom, poleg nerealistične podobe, zapomnila po vonju gnilih jajc. Na koncu dneva smo se odpeljali do prenočišča, neogrevane sobe, kjer smo neumiti (že tretji dan) zaspali v oblekah in spalnih vrečah.

Zbudili smo se v zimski mraz in se odpeljali do puščave Salvadorja Dalija, ki je ime dobila zaradi posebnih gorskih oblik. Mimo vulkana Licanbur in Bele Lagune do Lagune Verde, slanega jezera, ki se nahaja na meji s Čilom, na višini 4300 m. Oblečena sem bila v nič manj kot tri jakne, dvoje pajkice, dvoje nogavice, volneno kapo in kisel izraz na obrazu.

Več kot pripravljeni na čilenske nižine, temperature in novo futuristično pokrajino, smo se suvereno podali proti čilenski meji..

Dan, ki sva ga preživela v hotelu, nama je omogočil, da sva slednjega dodobra raziskala. Ugotovila sva, da ima Casa del Campo več nadstropij z odprtimi terasami in neverjetnim pogledom na Cuzco prav iz vsakega nadstropja. Na zajtrk sva, v najini običajni maniri in na nesrečo zaposlenih, prispela 5 minut pred koncem. Tudi V Cuzcu sta bila rdeča nit zajtrka papaja in avokado, kar sva navdušeno pozdravila in se temeljito lotila ostankov na mizi, za nameček pa so atmosfero izboljšali francozi nedaleč stran, z odličnim okusom za glasbo. Sita sva se odzibala na sončno teraso in se zagledala vsak v svoj telefon. Ker sva se odločila da izpustiva izlet, sva imela cel dan časa in tako sva celotno sončno dopoldne porabila na terasi.

Iz daljave sva slišala strele, glasno glasbo in kričanje, kar naju je opomnilo na perujski praznik - dan neodvisnosti, ki ga praznujejo po celi državi. Ob štirih popoldne sva se končno spraskala na ulice in sledila glasbi. Prišla sva na vrh hriba - manjše praznovanje je zaznamovala predvsem igra otrok, mize in napete igre namiznega nogometa, sramežljiva dekleta ter neugledno pijani gospodje. Skupina se nama je pridružila pozno zvečer in z nama so delili vtise ogleda Svete doline z krožnimi terasami - Maras, prekrasnimi solinami - Salinas ter lepo ohranjenimi inkovskimi vasicami. Valle Sagrado oziroma Sveta dolina z mestecem Pisac je ena najlepših inkovskih ruševin v Peruju, razgledna steza jih je bojda vodila nad pečinami, skozi predor vse do osrednjih svetišč ter mesta Ollantaytambo. Na vrhu lepo ohranjenih teras je bil v preteklosti ceremonialni center, hkrati pa je kraj pomemben tudi zato, ker so tukaj Inki izbojevali eno najpomembnejših zmag nad španskimi kolonizatorji.

Naslednji dan smo se peljali mimo vasice Poroy, Cachimayo idr. do zajtrka, ki smo ga pojedli na poti v restavraciji ob železniških tirih (vlaki so odlična izbira za potovanje po Peruju - podobno kot avtobusi so vlaki izjemno udobni in urejeni). Do štartne točke Malaga (4316 m nadmorske višine) smo se vozili dobri dve uri, tam pa so nas čakala kolesa in downhill vožnja do vasice Huammarke. Prevozili smo 53 km (3000 m nadmorske višine), zaradi hitrosti pa smo komaj uspeli zaznati prekrasno perujsko naravo z belimi vršaci, rjavimi dolinami ter zelenimi jezerci, ki nastanejo zaradi taljenja ledu. Popoldne smo prispeli do Eco Terra Lodge, nastanitve v perujski amazonki, kjer so nas pozdravili bujno rastje in predvsem obilica komarjev. Eco Terra Lodge,ki leži v vasici Santa Maria, je predstavljala naše izhodišče za treking do Machu Picchuja. Popoldne sva z Mitjo preživela mirno, z lokalnim psom, ki naju je spremljal do bližnjega mostu ter trebušno virozo:). Večerja je bila borna, lokalni vodič pa nam je ob večerji kazal okoliška zdravilna zelišča, ki so ob nepravilni uporabi lahko tudi smrtno nevarna. Konec večera smo preživeli ob ognju, s skupino mladih nizozemcev.

20 km treking smo pričeli ob 6.30 uri zjutraj. Trebušna viroza se je nadaljevala, zato sem privolila v močne tablete - ki so bile povsem v nasprotju z Pacha Mama filozofijo perujske amazonke - vendar so delovala hitro in učinkovito. Po začetni makedamski poti smo prispeli do gozda (lokalni vodiči dinamičen perujski relief imenujejo perujska ravnina, ki je v mojem slovarju daleč od ravnine). V gozdu sta nam vodiča pokazala rastlino Aciote, manjši grm, ki se uporablja za rdeče barvilo, hodili smo  mimo nasadov koke (Peru sproducira več kokaina kot Kolumbija, za 1 g (97%) naj bi se potrebovalo 60-70 kg listov, bogatih tudi z vitamini (kalcij itd.)), na poti sta nam vodiča razlagala o verovanju perujcev v mati zemljo, o pomenu hvaležnosti in miru, ki sta njihovi vodili za izpolnjeno življenje. Povezanost z naravo je za perujce bistvenega pomena, trudijo se živeti v sožitju z naravo; jemati in vračati izključno toliko kolikor potrebujejo. Sredi amazonske smo naleteli na prodajalke sadja, ki živijo v manjših hišicah ob poti in tako smo poskusili pasijonko, rdeče banane, ananas, sladkorni trs in kislo Grenadillo. Po gozdni poti smo se napotili v hrib, mimo kakavovcev in bananovcev, za seboj pa smo pustili veličastno reko Urubambo. Hoja v hrib je trajala približno dve uri, postajalo je vroče, pot se je vila po odprtih predelih, vse do počivališča Monkey House, doma svobodnih malih opic in papig. V Monkey House smo poskusili odličen kakav, kavna zrna, bananin kruh, svež marakujin sok in svežo aloe vero, ki so nas pripravili za nadalnjo pot. Pri naslednjem postanku (Wanccarcasa) smo poskusili različna žganja, Inca arašide ter pekoč čili, ki v ustih pusti žalostno razdejanje oziroma pokaže kako bi bilo če bi pojedli sonce:).

20 minut po zadnjem postanku smo se pridružili Inca Trailu, starodavni inkovski poti, katere začetek ni za višinske strahopetce. Pot se je dobre pol ura vila ob strmem prepadu, malce gor, malce dol, venomer pa po ozki poti, kjer sem se stene držala, kot se včasih, ko se lepo razumeva, držim Mitje :). Prispeli smo do čudovite razgledne točke ter nadaljevali pot do Quellomaya, kjer smo se ustavili za kosilo ter naprej po džugli, ob reki, do improviziranega ziplina za dva, imenovanega Tarabite (večje nezaščitene gajbice), s pomočjo katere prečkaš reko. 20 opravljenih kilometrov in spanec v nastanitvi, ki jo vodijo mladi angleži. Pred spancem smo z bratoma odigrali še nekaj zavzetih iger pingponga.

Po zajtrku naslednji dan smo se odpravili na adrenalinsko turo; z malim kombijem po razmajani cesti do izhodišča zipline-a, ki ga odlikuje 6 bolj ali manj dolgih spustov (dolžine od 400 do 1500 metrov), napetih preko doline 150 m nad prepadom. Začeli smo obetavno, ko pa je nadzorni pričel z obračanjem ljudi na glavo, sem se jaz obrnila in odšla na izhodiščno točko ter fotografirala Mitjo in ostale, ki so na koncu "prileteli", pripeti na hrbtu. Nora izkušnja, nato vožnja do hidroelektrarne, pohod do kosila ter na 3-urni pohod do mesteca Machu Picchu Puebla, ki predstavlja izhodišče za vzpon na ciljno goro. Bilo je vroče, na poti smo srečevali ogromno ljudi in hodili večinoma ob pustih železniških tirih.
Machu Picchu Puebla je nekoliko podrto mestece, prilagojeno turistom, s stojnicami, kjer prodajajo kape, šale, puloverje iz alpake, Machu Picchu spominke in ostalo turistično šaro. Nastanili smo se v hotelu Inkas Dream (precej inovativno ime:)) in se peš odpravili do znamenitih vrelcev Aguas Calientes. Calientes ni pravo ime, zunaj je bilo mrzlo, voda pa je imela borih 33 stopinj, tako da smo utrujeni in premraženi pobegnili na bližnjo tržnico, nakupili sadje ter se odpravili na večerjo. Zaradi zgodnjega jutranjega odhoda, sva z Mitjo zaspala ob 21.00.

Bujenje ob 3.00, zbor 15 minut kasneje in hoja do mostu, kjer se zbirajo vsi, ki želijo obiskati Machu Picchu v dopoldanskih urah (karte je potrebno rezervirati nekaj mesecev vnaprej). Bili smo prvi, v roku ure pa se je nabralo približno 200 ljudi, ki so vsak po svoje skušali prelisičiti vrsto ljudi, ki je že čakala na vstop. Obisk Machu Picchu-ja so pred nekaj leti omejili, kupi se lahko dopoldansko ali popoldansko karto, kar pomeni približno 6 ur obiska. Povečali so nadzor, ostanke inkovskega kraljestva varujejo varnostniki, gibanje je omejeno, WC-ji so zgolj zunaj, bojda pa naj bi se nadzor še dodatno poostril. Okoli 4.50 zjutraj so pričeli spuščati ljudi skozi ograjena vrata in pričel se je enourni vzpon po strmih stopnicah. Trda tema, danilo se je počasi in svit je nakazoval obrise veličastnih gora, ki obdajajo sveti Machu Picchu. Ljudje so sopli, nekateri celo bruhali, nekateri pa so se do vrha sprehodili kot da gre za Rožnik. Jaz sem bila med sopihajočimi, do vrha sem prispela po eni uri in takoj pozabila na napor, kajti pogled na sveto goro odtehta še tako zahteven vzpon. Občute kje neopisljiv, igra svetlobe na okoliških gorah, veličasten pogled na dolino in  Machu Picchu, enkraten, mističen in neponovljiv. Občutek, da si priča ostankom veličastne civilizacije, da stojiš na delčku zgodovine, vzbuja ponižnost in spoštovanje.

Machu Picchu je bil center Inkovskega cesarstva v 15.stoletju, imenujejo ga tudi Izgubljeno mesto Inkov, kjer počivajo odlično ohranjene inkovske razvaline na višini 2450 m. Večina sodobnih arheologov nastanek mest apovezuje s cesarjem Inkov Parachuti-jem - gora naj bi bila domovanje Inkovskega plemstva. Čeprav Španci zaradi težavnega terena Machu Picchuja nikoli niso dosegli, ga Inki zapustijo leta 1550 in MP ostane skrivnost do leta 1911, ko ga odkrije ameriški zgodovinar Hiram Bingham. Slednji odkrije tudi velike količine inkovskega bogastva in ga, v ameriški maniri, prenese v ZDA, danes pa je del omenjenega bogastva na ogled na univerzi Yale. Machu pomeni staro, Huayna pomeni novo in Huayna Picchu je ime sosednje gore, na katero se je možno povzpeti v omejenem številu (400 ljudi/dan) in po predhodni rezervaciji. Mi smo karte rezervirali približno 4 mesece prej, iz gore naj bi bil namreč najlepši pogled na kondorsko obliko MP. Pot do Huayna Picchu je strma, hodi se po stopnicah, pot traja približno 1 uro.
Na poti navzdol,do mesteca Machu Picchu Puebla nas je ulovil dež, hodili smo po neskočnh stopnicah, iz mesta pa naj bi se z vlakom odpeljali do Ollaytamba in z avtobusom do Cuzca.
Ko smo prispeli v mesto, smo izvedeli za nesrečno vlaka, s katerim naj bi se odpeljali do Ollaytamba. Na železniški postaji se je trlo ljudi, bilo je hladno, mi smo na novice čakali v recepciji hotela, okrog 20.00 zvečer pa smo se odločili, da si najamemo sobe. Ravno smo zaspali, ko so nas čez slabo uro zbudili in sporočili, da moramo na železniško postajo. Utrujeni smo se odvlekli do perona, kjer smo čakali še dve uri in doživeli stampedo ljudi, ki so poskušali priti na vlak. Vlaki so bili polni do zadnjega kotička in v Cuzco smo prispeli ob 6.00 zjutraj.

Naslednji dan je bil potovanja prost dan:), zato sva z Mitjo sva spala do 12.00, počivala na terasi, se odpravila na tržnico in na kuharski tečaj, ki sva ga rezervirala nekaj dni prej. Pna tečaju smo pripravili Pisco Sour in riž s čilijevo in arašidovo omako ter piščančjim mesom. Tečaj se je odvil precej hitro, nekaj stvari je bilo vnaprej pripravljenih, tako da bova naslednjič raje pobarala kakšnega lokalca za nasvet in napotek do lokalnih kuharic tipa Julianite, ki te peljejo na tržnico in pokažejo pripravo lokalnih jedi. Po tečaju sva si ogledala katedralo in najstarejšo cerkev v Cuzcu, nato pa smo se s taksiji odpeljali do Saqsay Waman. Sprehodili smo se do Coricanche, starega inkovskega sončnega templja ter do "New World Stonehenge" nad Cuzcom. Dan smo zaključili s sprehodom po mestu ter večerjo za štiri v odlični tradicionalni restavraciji Sumaq.

Naslednji dan smo ponovno vstali zgodaj, čakala nas je namreč vožnja do folkorne prestolnice Peruja - Puna (na drugi strani andske verige), na  višini 3700 m. Vozili smo se mimo mimo vasic, Accipata, San Pablo in Juliaca - "Teksas" (brez pravil, opečnate hiše, prašno mesto, bojda precej nevarno za turiste) ter po Altiplanu, kjer nas je ponovno pozdravila osupljiva pokrajina z zlatorjavimi gorami neverjetnih oblik. Voznik je, kot ponavadi, tekmoval s seboj glede hitrosti, vendar se nihče ni pustil motiti; nekateri so spali, Mitja je opazoval naravo, jaz pa sem čas izkoristila za obdelovanje fotografij. Na 4300 m nadmorske višine smo vstopili v regijo Puno, pričela se je bolj pusta pokrajina rumenkaste barve, opazili smo alpake, lame ter hladnejši, bolj suh zrak.
Regija Puno je ena revnejših v Peruju, imajo svojo zakonodajo, mi smo se peljali v avtobusu s tablicami iz Puna, da bi se izognili korupciji lokalnih policajev. Puno je prav tako najbolj južna regija Peruja, najgosteje naseljena, prebivalci govorijo kečuansko ali ajmarsko - oba jezika sta, veščim španščine, popolnoma nerazumljiva. Peljali smo se mimo vasice Picchu, Ayaviri, pokrajina je bila pusta, popolno nasprotje Amazonki. Pozno popoldne smo prispeli do Puna, ki leži ob jezeru Titicaca. Sprva je mesto delovalo podobno podrto, opečnate hiše in gore prahu, vendar je vožnja po centru pokazala drugo stran Puna - mestece je naenkrat delovalo prijetno, živahno in nekoliko azijsko:). Zrak je bil suh, temperature nižje in po večerji smo skrbno spakirali za dvodnevni izlet na jezero Titicaca in obisk treh otokov.

Jezero Titicaca je pomemben del andske mitologije, saj naj bi se iz sijočih modrih globin jezera rodila prva dva otroka Sonca: Manco Capac in Mama Ocllo, ustanovitelja mogočnega Tihuantinsuyo imperija. S seboj smo spakirali predvsem topla oblačila, naglavno svetilko, WC papir, zdravila in higienske potrebščine. Sama sem imela oblečeno dvoje nogavic, žabe in hlače, spodnjo majico, dve majici z dolgimi rokavi, pulover, dve jakni ter volneno kapo.
Zjutraj smo se vkrcali na ladjo na jezeru Titicaca (3810 m nadmorske višine - najvišje plovno jezero na svetu) in najprej obiskali otok Uros, kjer prebivalci živijo v hišah narejenih iz rastline totora. Iz totore najprej naredijo tla (nalaganje plasti totore, ki se posuši), ki jih je potrebno vzdrževati dnevno, nato pa postavijo dve različni vrsti hišk (hiše so preproste, imajo skupno kuhinjo in skupni prostor). Naselja so mobilna, v primeru morebitnih sporov, preprosto odveslajo naprej ali razdelijo obstoječ otok. Ljudje na otoku se ukvarjajo predvsem z vezenjem, pletenjem in izdelavo različnih izdelkov. Skromna prehrana in naporne življenjske razmere rezultirajo v nekoliko močnejših, bolj čokatih in manjših postavah. Ženske imajo lase običajno spete v dve kiti ter pri koncu povezane z okraski, nosijo umetelne klobuke in obleke pisanih barv. Moški nosijo bolj umirjene barve in sodelujejo v domačih ter kmetijskih opravilih. Malce antropološkega opisa.

Do naslednjega otoka Amantani smo potrebovali 3 ure. Omenjeni otok je eden izmed 87-ih na jezeru Titicaca, na otokih pa živi skupno okoli 2500 ljudi. Mitjo, Nadjo, Matica in mene je od streho vzela zajetna gospodična Neli ter nas odpeljala v bližnjo hišo. Dobili smo dve lepo urejeni sobi, nato pa nas je povabila k odličnemu kosilu,ki ga je pripravila v skromni, vendar izjemno priročni kuhinji. Postregla nam je kvinojino juho s čilijem, dve vrsti krompirja (imenovani oka in imilja), kvinojo z zelenjavo ter pečen sir (kvinoja je glavni vir prehrane otočanov, dodajo jo k vsaki jedi). Po kosilu smo se pridružili skupini vaščanov, ki je gradila hišo. Iz blata in slame so oblikovali kocke, ki so predstavljale osnovo hiše, za katero potrebujejo največ tri dni. Pomagala je cela skupnost, tako stari, kot mladi. Česa podobnega pri nas zagotovo nismo vajeni, zato je bila izkušnja več kot nepozabna. Tudi ob predahu je bilo čutiti duh zavezništva, razdelili so si pijačo in kokine liste, ki so jih delili v klobuke delavnih gospodov. Za trenutek nas je pregnal dež, nato pa smo z delom nadaljevali, dokler nas niso popeljali v vaško knjižnico, kjer smo poskusili pečen bob, ječmen in ostale vaške dobrote. Za konec dneva smo se povzpeli na vrh otoka - Pacha Tata (4262 m), ki nudi prelep pogled na okoliške otoke. Malce sopihanja navzgor zaradi višinske razlike in čakanje na izjemen sončni zahod.
Z Mitjo sva se ustavila pri lokalni tetici na vroči čokoladi, nevedoč da naju pred lokalom čaka šef hiše Roberto, ki naju je po popolni temi peljal domov na večerjo. Pametna poteza, kajti če bi morala hišo najti sama, bi najverjetneje prespala zunaj nekje na drugi strani otoka. Pred večerjo nas je pri igri tri v vrsto suvereno premagoval Robertov sin, skupaj smo nato pojedli okusno večerjo in se zgodaj odpravili spat (domačini se ravnajo po luni, spat hodijo zgodaj in zgodaj tudi vstajajo). Tuš je redka dobrina, za umivanje uporabljajo lavor, umivanje las je praksa, ki se jo poslužujejo 1 x 2 meseca. Njihovo življenje naše postavi v popolnoma drugačno perspektivo.

Za zajtrk smo naslednje jutro dobili palačinke:), oblekli smo se v tradicionalna oblačila in se z ladjico odpravili do zadnjega otoka Taquile, ki je pod UNESCO-vo zaščito. Otok smo prečesali kot neke vrste etnološko raziskavo in se najprej ustavili na manjšem trgu, kjer se je pripravljalo k proslavi. Vaške starešine oziroma vaški svet je čakal na pričetek proslave. V svetu so sami moški in ena ženska, katere glas je enako pomemben kot glasovi ostalih. Čeprav otoška družba navzven deluje kot patriarhalna ureditev, vse pomembnejše odločitve, ki se nanašajo na družino, sprejemajo ženske. Tradicionalna družbena ureditev se prenaša tudi na mlajšo generacijo, ki sledi starejšim principom. Primer omenjenega je t.i. servinakuj, ki v praksi pomeni da mladi par skupaj živi tri leta, preden se odloči ali bi se poročila ali razšla. Pred tem " paritveni ples" vključuje metanje manjših kamenčkov v osebo, ki ti je všeč. V primeru, da ti oseba ni všeč, vanjo vržeš večji kamen. Preprosto. Otok je znan tudi po narodni noši, kjer kape in šali predstavljajo status posameznikov.
Po ogledu in sprehodu okoli polovice otoka, nas je ladja zapeljala nazaj do Puna, kjer smo se odpočili pred novo bolivijsko pustolovščino.

Dan odhoda v Cartageni je potekal gladko, dopoldne sva se še zadnjič sprehodila po mestu in posedala v parkih, popoldne pa naju je taksist pripeljal do manjšega kartagenskega letališča. Proces je potekal brez težav, hitro, bilo je malo ljudi, sledni psi so se nama izognili:) in na letalo sva se vkrcala ob 18.00 uri. Let je minil brez posebnih pretresov. Na urejenem letališču v Limi sva doživela šolski primer vstopa v državo, prtljago sva dobila med prvimi, poiskala bankomat in menjalnico ter izstopila iz letališča v maso čakajočih ljudi, med katerimi je bil tudi gospod, ki naju je zapeljal v rezervirani B&B Cusing Wasi v neposredni bližini letališča. Nekaj najlepšega je zagotovo duh nove države, občutek ki ga doživiš ko prideš v neznano okolje, malce treme, pričakovanje, veselje..

Za nastanitev v bližini letališča sva se odločila, ker sva bila naslednji dan dogovorjena s skupino ljudi, s katerimi bomo v naslednjem mesecu skupaj potovali po Peruju in Boliviji, vključno z Mitjevo mamo Nadjo in bratom Maticem. Zajtrk sva pojedla v dnevni sobi lastnikov B&B-ja in se odpravila proti letališču. Imela sva dobrih 5 ur časa, vendar se nama v center mesta, oddaljen dobro uro, ni splačalo, hkrati nisva imela možnosti nikjer pustiti prtljage. Naslednjih 5 ur sva tako porabila za branje, igranje vislic, opazovanje ljudi, kosilo, piva in ostale letališke dogodivščine.

Po snidenju z domačimi in spoznavanju s preostankom skupine, smo se z avtobusom odpeljali do hostla Buena Vista v bližini centra Lime (predel Miraflores). Lima je glavno mesto Republike Peru in šteje 8.8 milijona prebivalcev. Peru je upravno razdeljen na 25 regij (Amazonas, Ancash, Apurimac, Arequipa, Ayacucho, Cajamarca, Callao, Cusco, Huancavelica, Huanuco, Ica, Junin, La Libertad, Lambayeque, Lima, Loreto, Madre de Dios, Moquegua, Pasco, Piura, Puno, San Martin, Tacna, Tumbes, Ucayali) in eno provinco - Lima. Perujsko pokrajino lahko razdelimo na 3 glavne dele; obalna nižina Costa, gorski pas Andov Sierra (Zahodna, Srednja in Vzhodna Kordiljera) ter amazonska nižina Selva.

Lima je na prvi pogled delovala zapuščeno, prašno, ulice pa prepletene z dogajanjem; prodajalci sadja in srečk, zapuščeni psi in promet brez pravil. Pot nas je peljala ob obali, ki se počasi razvija v zabaviščni center Lime. Zaradi velikosti mesta in počasnega prometa smo do hostla potrebovali dobro uro. Naporna pot je terjala davek in nagrado - večerni Pisco Sour, perujsko pijačo, mešanico likerja Pisco ter limetinega soka, sirupa, beljaka, Angosture (alkoholna infuzija etanola, zelišč itd.) ter ledu. Pisco nam je porezal noge, odvezal jezike in prešerne volje smo se odpravili na krajši sprehod po mestu do hostla. Zgodnje bujenje in odličen zajtrk v avtentičnem ambientu sta razpoloženje več kot ohranila, za zajtrk smo dobili mešanico umešanih jajc, avokada, namazov, svežih sadnih sokov ter obilico sadja. Peru je znan kot kulinarični raj, imajo namreč malce manj kot 500 različnih vrst tradicionalnih jedi, katerih rdeča nit so močne začimbe (med drugim se povsod dobi tudi specialiteti - meso alpake in morskega prašička).
Po zajtrku nas je pot vodila mimo piramide Huaca Pucllana, odlično ohranjenih glinenih ostankov administrativnega in ceremonialnega centra v letih med 200-700, mimo Parque Exposition, muzeja umetnosti v parku, kjer se letno predstavijo najboljši perujski umetniki, mimo trga Miguel Grau do glavnega trga Plaza Mayor - najbolj reprezentativnega javnega prostora v Limi (od leta 1988 zaščiten tudi s strani UNESCA), ki ga obkrožajo predsedniška palača (nekdanji dom konkvistadorja Francisca Pizzara), mestna hiša, nadškofova rezidenca in mestna katedrala - impresivna in bogata, lepo ohranjena arhitekturna dediščina. Na ulici se težko izogneš uličnim prodajalcem, ki ponujajo sveže kokine liste, bombone iz koke, mazila, paste topla oblačila in nakit. Ker nismo leni, temveč radovedni, smo nakupili prvo zalogo listov, bombonov in vsega kar se potrebuje za strupene nadmorske višine, ki so nas čakale v naslednjih dneh. Sprehodili smo se mimo prekrasne stavbe Casa de Literatura do katedrale in muzeja El Santuario de Nuestra Señora de la Soledad ter si ogledali muzej Larco, posvečen perujski zgodovini. Po ogledu centra Lime nas je čakalo odlično kosilo, polnjene empanade, piščanec z različnimi vrstami omak, fižol v omaki, bananin čips, riž, pečen krompir, različne vrste solat in sladic. Po kosilu smo se štirje odpravili na sprehod do obale, preden nas je udoben avtobus odpeljal po avtocesti Panamericana do prvega mesta na naši poti - Paracas.

Obalno mestece Paracas leži v regiji Ica in živi predvsem od turizma. Paracas je izhodiščna točka za obisk otokov imenovanih Ballestas ("mali Galapagos"). Skalnati otoki so mala oaza, številni oboki in jame predstavljajo zatočišče za pestro perujsko favno; morske leve, posebne vrste ptičev (kormorani itd.), pingvine in celo morske pse. Otoki Ballestas so bili prvi vizualni šok, ob lepoti, neokrnjeni naravi in bogati zgodovini sem ostala brez besed! Na poti do otočja si je mogoče ogledati znameniti El Candelabro, naravno skalno formacijo v obliki kaktusa, katere izvor do danes ostaja neznanka. Nismo si povsem opomogli od lepot otočja Ballestas preden nas je Peru znova osupnil; v puščavo Atacama smo prispeli v popoldanskih urah, tam pa nas je čakala vožnja po puščavi in sandboarding po relativno strmih peščenih sipinah.
Nič ne zaokroži dneva bolj kot dober obrok in morda degustacija vina ali žganja. V Bodega Tres Esquinas smo se ustavili na krajšem predavanju o pripravi vina in žganja Pisca ter degustaciji sladkega vina Rose, aromatičnega vina Borgona, zelo sladkega vina Amor Tarantel ter dišečih Pisco Acholado, Aggarobina (mlečni) in Pisco Caje. Na poti do naslednje destinacije, mesta Nazce v regiji Ica, je degustacija doprinesla k spancu, v mesto pa smo prispeli okrog 20.00 ure. Krajši sprehod po turistični Nazci, obiskani predvsem zaradi znamenitih črt iz Nazce, iz obdobja Nazca kulture (100 p.n.š. - 700 n.š.), arheološkega centra Cahuachi ter sistema podzemnih vodovodov, ki se imenujejo puquios in so v uporabi še danes. Nazca predstavlja tudi povezavo med Limo in Arequipo (našo naslednjo destinacijo), poleg turizma pa je glavna dejavnost trgovanje, kar za turiste v prevodu pomeni, da te z lahkoto napne tudi kamen.

Naslednji dan je bil možen ogled črt iz Nazce iz letala ali od blizu, na (z lokalnim avtobusom pol ure oddaljenem) opazovalnem stolpu, ki je približno 30 min hoje oddaljen od muzeja Marie Reiche (zgodovinarke in raziskovalke črt iz Nazce, zaslužne za ohranitev pomembne kulturne dediščine Peruja). Nastanek črt iz Nazce, serije geometrijskih oblik (oblike kolibrija, opice, pajka, kita, psa, kondorja itd.) zgrajenih na puščavskih tleh, do danes buri duhove. Za njihovo ohranitev je zaslužno suho podnebje in dejstvo, da so zgrajene iz rdečega puščavskega kamenja ter svetlejše zemlje. Risbe se raztezajo na površini 500 km² med Nazco in reko Ingenio. Like je leta 1939 odkril ameriški znanstvenik Paul Kosok.
Zaradi finančnih omenjitev in smrtnega strahu pred malimi letali oziroma vratolomnimi vožnjami, ki očitno pogosto rezultirajo v bruhanju, sem se odločila za opazovalni stolp. Mitja je kolebal glede odločitve in se žal odločil prepozno, tako da sva si črte ogledala od blizu. Lokalni avtobusi so poceni in odlično urejeni, stoli do udobni prostora je dovolj, časovna shema učinkovita, na avtobusu pa za animacijo vrtijo celo Harry Potter-ja. Avtobus se je ustavil ob opazovalnem stolpu, katerega vstopnina znaša 3 (Novi Sol), kar je približno 1 EUR. Iz stolpa se delno vidi dve risbi, vendar se črte iz ptičje perspektive vidijo neprimerno bolje, predvsem pa v celoti (največja risba kondorja je dolga polnih 270 metrov). Črte od blizu vzbudijo precej vprašanj, predvsem recimo kako je možna njihova ohranitev, globina črt namreč ne presega 15 cm. Sprehodili smo se do muzeja Maria Reiche, v vasici San Jose, muzeja ki je posvečen raziskovalki nemškega porekla, ki se je za ohranitev pomembne dediščine Nazcov borila do svoje smrti leta 1998.
Avtobus do Nazce je bil poln in precej dolgo smo čakali na novega, zato smo ustavili osebno vozilo in se v polnem kombiju perujcev odpeljali nazaj do mesta Nazce. Blizu Nazce je tudi znamenito pokopališče mumij Chauchilla, katerega lokacija je botrovala novemu vizualnemu šoku. Impresivna puščava, obdana s pisanimi gorami služi kot neverjetna kulisa arheološkemu najdišču. Iz pokopališča smo se proti večeru odpeljali na ogled unikatnega sistema podzemnega vodovoda za namakanje, ki so ga razvili prebivalci Nazce pred 2000 leti in potrebam mesta služi do danes. Pred nočno vožnjo do Arequipe smo si ogledali tudi postopek priprave tradicionalne keramike v Jenny Pottery Workshop ter se preizkusili v brušenju in barvanju keramike.
Peru je turistično izjemno razvita država, posebej dobro je poskrbljeno za prevoze. Nočni avtobus do Arequipe je izgledal kot prvi razred Qatar-ja; avtobus z dvemi nadstropji, udobni enosedi, ki se spremenijo v naslanjače, ekrani na vsakem sedežu, tople deke in vzglavniki, hladna večerja in topli napitek, ki ga postreže strežnik, dva šoferja in WC. Vse omenjeno za ceno 40,00 EUR. Zraven pa dobite tudi senčnik, v trendovskih barvah te sezone, haha. Nov blog, stare šale!

Do Arequipe smo potrebovali približno 10 ur, prispeli smo zjutraj in poiskali nastanitev. Arequipa je relativno veliko mesto, leži na nadmorski višini 2200 m, zaradi regijskih migracij pa se mesto približuje milijonu prebivalcev. Izrazita kolonialna arhitektura, posebej osrednji trg in ulice v centru mesta, opominja na obdobje španskih zavojevalcev. Ob prihodu nas je navdušil pogled na gore, ki obdajajo Arequipo in prekrasen vulkan Misti (5800 m).
Mesto ima ležerno energijo, morda se zaradi višine vse odvija nekoliko počasneje - za uravnavanje energije se pridno prodaja kokin čaj (ki se ga dobi tudi v vseh hostlih in hotelih) in sveži kokini listi. Utrujenosti navkljub, smo se sprehodili po mestu, mimo Templo de San Francisco de Asis do glavnega trga Plaza de Armas. Ogledali smo si Monasterio de Santa Catalina ter izvedeli več o življenju nun v kolonialnem času. Monasterio je vreden obiska, pisane ulice in vonj po jasminu obiskovalce popeljejo v zgodovino in čas delovanja samostana. Z bratoma smo se sprehodili do bližnjega parka in se z ladjico popeljali po najmanjšem jezeru (na svetu - vsaj tako se je zdelo). Popoldne smo se odpravili na obisk Alexove družine - perujčana, ki nas tokrat vodi po Peruju in Boliviji. Prisrčen sprejem njegove številne družine, odlična večerja, druženje na terasi s pogledom na Misti, petje himne, izmenjevanje daril in prevoz s taksiji nazaj do centra mesta na večerni sprehod. Za naslednje dni je bilo potrebno vse potrebščine spakirati v manjši nahrbtnik, čakal nas je namreč prvi trek po kanjonu Colca, ki je mene (ne-ljubiteljice hoje v hrib) navdajal z mešanimi občutki.

Avtobus je iz Arequipe proti Colci krenil ob 7.30. Pot nas je peljala mimo naravnega rezervata Salinas y Aguada Blanca, nerealistična pokrajina na 5000 m nadmorske višine. Fotoaparat se je sprožal sam, mi smo ostajali odprtih ust, poleg pokrajine sem namreč prvič videla vikunjo, južnoameriško predstavnico družine kamel, ki živi na visokogorskih travnikih osrednjih Andov. Vozili smo se po samotni pokrajini in visoki planoti ugaslega kraterja, mimo zasneženih gorovij in se ustavili na močnem kokinem čaju, ki je hitro poravnal višinsko razliko. Opazili smo lame, alpake, ovce in kondorje, ki so nas spremljali na panoramski vožnji do kanjona Colca. Zaradi višine so se spremenile tudi temperature in kmalu sem izgledala kot zimska lutka v tekstilni trgovini sredi Brna. Ko smo se pričeli spuščati, smo zagledali mestece Chivay in reko Colca, ki tvori enega najglobljih kanjonov na svetu (soteska globoka 3191 m). V Chivayu smo naleteli na lokalno praznovanje, ples v nošah in prekrasno, turistično neobljudeno perujsko tržnico. Perujčani delujejo prijazno in toplo, so odprti, generalno se za turiste ne zmenijo pretirano in mala tržnica v Chivayu je bila odličen primer perujske avtentičnosti; prodajalke sadja, specalizirani obrtniki, živahne živali in razposajeni otroci, pomešano je bilo vse. Sadje in hrana odlična, nakupili smo zaloge in se odpravili na prvi krajši sprehod po hribu San Antonio (3600 m). Višinska razlika terja čas za prilagoditev in s trekingi se običajno prične počasi oziroma z uvajanjem. Prelepi panoramski razgledi na vasice, gorovja, mimo starih naselbin, pot pa sta nam kazala dva lokalna vodiča in mali vaški beagle, ki je vneto odganjal prašiče, druge pse in vse, ki so nas potencialno ogrožali. Prenočili smo v hotelu La Granja del Colca, lociranem na samotnem hribu, do katerega smo pripešačili, z jutranjim veličastnim pogledom na kanjon.

V hotelu je bilo mrzlo, zato sem ob kaminu dve uri srebala zeliščni čaj. Glede na količino nočnega spanca, sem zjutraj potrdila domnevo da sem vase zlila pol litra močnega kokinega čaja. Odličen zajtrk, kruh z avokadom in svež papajin sok sva z Mitjo pojedla ob oknu hotela, ki je ponujal prekrasen pogled na jutranje žareče vrhove okoliških gora. Kislega obraza in nične energije sem se zbrcala v avtobus, ki nas je popeljal do Cabanaconde, začetne točke trekinga do oaze Sangalle. Pričeli smo s spustom v dolino kanjona, pot je bila precej strma, ozka, do oaze Sangalle smo potrebovali 3 ure. Vedeli smo, da se naslednji dan vračamo po enaki poti do Cabanaconde, kar je zagotovo uničilo del veselja ob pogledu na veličastno naravo. Zaradi strme poti smo hodili počasi, srečevali zariple posameznike, ki so nam eden za drugim zaželeli srečo in opazila sem, da smo nekateri pričeli prestrašeno pogledovati proti vedno bolj oddaljenemu vrhu. Spodaj nas je čakala prelepa oaza, nekaj hišk (material prepeljan na hrbtih okoliških mul, ki morajo žal prenašati tudi obilne turiste), bazeni, restavracija in mir, popoln mir. Po zasluženemu počitku, smo se odpravili na krajšo ekspedicijo do bližnjega mostu in hriba s pogledom na manjša slapova, Mitja in Matic pa sta nas peljala do reke, ki je ob strmih stenah kanjona delovala kot filmska kulisa. V sobi sem bila z Mitjo, Maticem in Nadjo, soba tokrat ni bila dodelana, nismo imeli tuša, WC je deloval po svoje, tla so bila ometana, tako da smo spali oblečeni, pripravljeni na rano jutro.

Vstali smo ob uri, ki je ne priznava nihče od nas. Ob 3.00 je bila zunaj trda tema, nadeli smo si naglavne svetilke in se v mali koloni odpravili proti vrhu. Slišati ni bilo nič, razen sopihanja, stopinj in udarjanja pohodnih palic. Tempo je bil soliden in v eni uri smo prehodili 400 m nadmorske višine. Do vrha smo potrebovali 3,5 ure, zadnji del po svitu je bil za nekatere (vključno z mano) precej zahteven. Reševale so me palice, vendar sem kljub vsem pripomočkom, hodila kot polž. Zaradi dveh neprespanih noči, mrazu in fizičnega napora, sem zbolela in na poti do vrha se je bolezen pričela stopnjevati. Zgoraj kokin čaj, v Cabanconde krepčilen zajtrk in izlet z avtobusom do razgledne točke Mirador, kjer smo imeli veliko srečo in ujeli dva kondorja, ki sta letala blizu nas. Pri naslednjem postanku sem bila v obraz že precej bela, težko sem dihala, zato sem morala trikrat vdihniti čisti alkohol, ki me je presenetljivo streznil. Nato smo si ogledali vasico Jangue in se sprostili v zunanjih termah Puye. Bazeni z vročo vodo, hladno pivo in razbolele mišice so zmagovalna kombinacija. Kosilo smo imeli na tržnici v Chivayu, pri starejši gospe, ki kuha odlično tradicionalno perujsko hrano. Z avtobusom smo se popoldne odpeljali proti Arequipi, kjer nas je ponovno čakal javni luksuzni avtobus, ki nas v desetih urah pripeljal do Cuzca. Zaradi utrujenosti in bolezni sem na avtobusu spala kot ubita, na našo srečo, se je voznik sredi noči spomnil kje je gumb za gretje, v Cuzco pa smo prispeli po dobrih 10-ih urah.

Cuzco je nekdanje središče velikanskega Inkovskega imperija in mestni višek našega potovanja po Peruju. Mesto, ki so ga nekateri imenujejo tudi »popek sveta« ima bogato duhovno in zgodovinsko dediščino. Leži na 3400 m in je jedro inkovske kulture. Leta 1533 so mesto zasedli Španci, ki so porušili in uničili večino pomembnih inkovskih palač in na njihovih temeljih junaško postavili cerkve in samostane. Arhitekrurna značilnost Cuzca so tako postale kolonialne zgradbe z inkovskimi stilnimi elementi.
Predmestje Cuzca izgleda opečnato, hise so nedokončane, običajno nizka gradnja, sezidane so v hrib, z velikimi odbojnimi okni. Vse je prašno. Ženske na cesti z značilnimi pisanimi culami, v katerih prenasajo marsikaj, tudi otroke, potepuški psi, rejeni vendar zanemarjeni, moški, vsak s svojim opravilom, grafiti ki naznanujejo kandidate prihajajočih mestnih volitev in električne napeljave, podobno konfuzne kot v Vietnamu. Bolj ko smo se približevali mestnemu jedru, bolj je Cusco pridobival podobo urejenega mesta. Do nastanitve smo se sprehodili - hotel Casa de Campo leži na hribu v prijetnem delu mesta, polnem hostlov, hotelov, restavracij in v neposredni bližini glavnega trga. Sprehodili smo se do glavnega trga Plaza de Armas, mimo Plazoleta Espinar in Librerie Cusco do Mercada San Pedro, tržnice, kjer smo nakupili naravno maco, sadje... Tržnica je srce vsakega mesta in tam se z Mitjo vedno počutiva odlično, posebej če na tržnici pripravljajo tudi svežo hrano. Pred ogledom samostana Qorikancha, posvečenega zgodovini inkovske civilizacije, smo se ustavili v kavarni El Muelle de Tono. Po mestu smo se sprehodili do nastanitve, dobila sva sobo s pogledom na Cusco, ki je izgledala kot stanovanje. Hotel ima razgiban tloris, več nadstropij, prelepih teras s pogledom na mesto in prijetno (čeprav mrzlo) atmosfero. Bolezen se je stopnjevala, zato sem popoldne počivala, odpravila sva se edino na večerjo na tržnico (večerjo nama je pripravila zajetna gospa Julianita, z golimi rokami, na umazanem štedilniku - fige za prebavo!) Naletela sva na cesto, ki služi kot odprta tržnica, brez turistov, vse se prodaja na tleh, mimo prodajalk skačejo in se lovijo otroci, klatijo potepuški psi, vrvež ljudi in neverjetna izkušnja. Nakupila sva limete in ingver, ananas in se sprehodila do hotela. Zaradi bolezni sem se odločila, da bom ogled, ki je bil planiran za naslednji dan spustila. Obiskali naj bi posebno Valle Sagrado oziroma Sveto dolino z mestecema Pisac (in Ollantaytambo), kjer ležijo najlepše inkovske ruševine v Peruju. Razgledna steza vodi nad pečinami, skozi predor vse do osrednjih svetišč.

Dan sva tako preživela v najini običajni maniri, spala sva dolgo, pojedla zajtrk, posedala na soncu na terasi in se sprehodila po mestu. V mestu je bilo pestro, 28.julij je namreč dan neodvisnosti in posledično sva naletela na manjšo prireditev, kjer so prednjačili okajeni gospodje, nato pa sva krožila po centru in iskala restavracijo za večerjo. Odločila sva se za Nuna Raymi, restavracijo, ki podpira lokalno pridelavo hrane in tradicionalno perujsko hrano predstavi na modernejši način. Mitja se je zmrdoval nad turistično pastjo, jaz pa sem z veseljem pomakala svoj wonton v 1000 perujskih omak. Lepo sva se spočila, tudi delno pozdravila in se pripravila na tridnevni Inca Jungle trek do Machu Picchu-ja.

Turrialbo sva zapuščala s težkim srcem, v slabem mesecu sva jo posvojila kot nadomestni dom, z ekipo Case de Lis smo postali čisto prava družina in tako sem odhod ponovno hrabro pospremila s solzami. V dar sva dobila najino sliko s sporočilom We will miss you in vrečko Inekinih odličnih piškotov. Mislim, da sva se v tistem trenutku oba odločila, da to ne bo naše zadnje snidenje.

Avtobus Directivo do San Jose-ja naj bi odšel ob 10.00 uri, iz hostla sva se odpravila pol ure prej, opazovala Turrialbo in primerjala občutke ob prihodu in odhodu. Kostarika nama je postala domača, dinamika mesta, ljudje, nešteto malih trgovin, uličnih prodajalcev, vse, čemur sva se na začetku čudila, sva sedaj opazovala z ljubeznijo, melanholijo in otožnostjo. Udoben avtobus se je iz postaje Transtusa odpravil ob 10.30 in dobri dve uri kasneje sva pristala v San Jose-ju. Ker sva imela dovolj časa in glavnega mesta pravzaprav sploh še nisva spoznala, sva se odločila, da se od ene do druge avtobusne postaje sprehodiva. 20 minut kasneje sva prispela do avtobusne postaje in se postavila v vrsto za avtobus. Sistem je bil tokrat malce drugačen, ni bilo urnika in avtobusnih kart s pomočjo katerih se potniki običajno razvrstimo - namesto tega smo vsi skupaj čakali v eni vrsti in se razvrščali po naključju. Midva nisva razumela ene same besede, zato sva čakala do zadnjega in pred vstopom v avtobus vprašala ali sva na pravem mestu. Na najino srečo sva bila, izbrala sva si zadnje sedeže in se odpeljala do 30 minut oddaljenega letališča.

Tokratna letalska družba je bila Avianca, s katero sva oba letela prvič. Prijetno so naju presenetile zemeljske stevardese, prijazno so nama obrazložili postopek ter pravila Aviance, ki potnika ne spusti na let, če nima izstopne karte iz države v katero potuje (midva sva karto za Peru kupila ko sva bila na Kostariki). Oddaja prtljage in celoten proces na letališču je potekal gladko, pred vzletom sva pojedla tudi precenjeno kosilo, spila pivo, poplaknila (jaz) dva Persena in se mehkejših nog pravočasno odpravila proti check-inu. Vreme je bilo jasno in počutje posledično nekoliko bolj optimistično, od "leta smrti" v Kostariko si namreč res nisem želela turbulenc, neviht ali zelenih pilotov.

Avianca ni razočarala, vzlet, let in pristanek v Bogoti so bili enkratni, kar je letalski družbi zagotovilo dva nova zvesta potnika:). Proces vstopa v Kolumbijo pa je bil druga zgodba. Pred vrsto za Immigration smo se usuli potniki iz treh letov, vrsta je bila neskončna, štempljali so počasi, midva pa sva imela povezovalni let čez dve uri. Na vrsto sva prišla ko je bil že čas za vkrcavanje na letalo, s potnimi listi sva tekla proti terminalu za notranje lete in presenečena ugotovila da morava ponovno skozi celoten proces pregledovanja potnikov in prtljage. Do najinega gate-a sva prišla 20 minut pred vzletom, zasopla in živčna, nato pa sva ugotovila da let zamuja. Nihče ni omenil zakaj, vsake toliko je kdo od potnikov povprašal kdaj bo odhod in vedno dobil enak odgovor, "čez 20 minut". Odpravili smo se slabi dve uri kasneje, kar je bil problem predvsem zaradi voznika iz hotela, s katerim sva bila dogovorjena, da naju pričaka na letališču. Z drugim letom nisva imela podobne sreče, pilot ni govoril angleško, vse objave so bile v španščini. Opazila sem, da Mitja pogleduje skozi okno in ugotovila, da zunaj divja nevihta. Česa podobnega še nisem doživela, turbulence sicer niso bile hude, vendar je bil pogled na strele čisto blizu okna in krila precej strašljiv! Kratek let je mineval počasi, načela sem pogovor s kolegom na desni, ki prav tako ni najbolj suveren potnik. Obrazložil mi je, da je pilot na začetku razložil, da bo zaradi neviht in turbulenc ubral drugo pot, torej sama sreča da ni govoril angleško, drugače bi morala vase zliti še dodaten liter piva. Pristali smo okrog 1.00 zjutraj, zunaj naju je, skromna potovalca:), pričakal gospod z najinim imenom in oblak kolumbijske sopare - Bievenidos a Cartagena! Odpeljal naju je do prekrasnega hotela, kjer bova bivala nadaljnjih 8 dni pred odhodom v Peru.
Preko bookinga sva pred prihodom rezervirala "ponudbo dneva", prekrasen hotel v kolonialnem stilu Casa Baluarte, za odlično ceno ter možnostjo prevoza iz letališča. V primeru da se kdo odpravlja v Cartageno, je Casa Baluarte nujna izbira!

Hotel leži v boemskem predelu Getsemani, kjer so včasih prebivali kartagenski rokodelci, danes pa se v najini četrti najde kopica prelepih hotelov, zanimivih in zelo urejenih hostlov pred katerimi tičijo potetovirani evropejci, nabor raznolikih restavracij z bolj ali manj avtentičnim ambientom, kjer se lahko poskusijo kolumbijske dobrote kot so arepa (pečeno ali ocvrto koruzno testo) s sirom ali jajcem, ceviche za ljubitelje morske hrane ali rdečega hlastača (haha, google prevod red snapper-ja) s kokosovim rižem ipd., Getsemani pa je tudi raj za ljubitelje ulične umetnosti.

Prvo noč sva spala dobrih 9 ur, kot otroka. Prespala sva zajtrk in se zjutraj še debelo uro prestavljala po postelji in sobi. Raziskovanje je prišlo na vrsto okrog 13.00 ure in takoj ko sva stopila ven iz hotela naju je zadela uničujoča sopara. Domačini se proti slednji borijo z ventilatorji in klimami, ki jih nastavljajo na zimske temperature, prehodi iz trgovin na ulice pa so tako neke vrste recept za infarkt. Cartagena naju je v trenutku popolnoma prevzela. Fotogenično mesto spominja na Havano, polno pisanih hiš, ravno prav podrto, iz vseh koncev odmeva salsa, neskončno veliko skritih kotičkov, restavracij, majhnih prodajalnic itd. Na poti iz hotela sva hodila mimo lokalov, v katerih so budno spremljali nogometno tekmo, midva sva ujela zgolj konec in zmago francozov.
Najin hotel je lociran par sto metrov od mestnega obzidja in starega mestnega jedra, najlepšega predela Cartagene. Turistična jama, številni hoteli, restavracije, bari, trgovine na eni strani, prodajalci sadja, pod palmami speči kolumbijci, pobezljani vozniki in vrvež domačinov na drugi strani, tvorijo osupljivo dinamiko, ki bi jo človek z lahkoto opazoval cel dan. Sprehajala sva se po starem delu mesta, našla kolumbijsko univerzo, poskušala dvigniti denar na desetih bankomatih, se klatila po obzidju, pofočkala v hotelu in pogledala konec nogometne tekme. Popoldan obvezna limetina limonada v parku, zanimiva galerija za pomorščake ter obisk trdnjave Castillo San Felipe de Barajas, locirane na hribu San Lázaro, ki ponuja panoramski pogled na Cartageno. Zgradili so jo španci v kolonialnem obdobju, z namenom varovanja mesta pred teritorialnimi napadi evropskih kolegov. Na utrdbi sva se zadržala dobri dve uri, opazovala mesto, se skrivala po rovih in si ogledala film o kartagenski zgodovini. Sprehodila sva se nazaj do centra, se izgubljala po živahnih ulicah, naletela na ulično predstavo bobnanja in plesa ter večer zaokrožila s pivom v bližnjem lokalu. Vtisov poln dan, Kolumbija pa je vrez posebnega truda prevzela štafeto kot najlepša država najinega potovanja.

Čeprav potujeva, sva pravzaprav na dopustu in temu primeren je tudi najin dnevni oziroma nočni ritem. Spat hodiva pozno, tako da nama je omejitev zajtrka od 7.00-10.00 popolnoma odveč:). Okrog 9.00 ure zjutraj se nama je vseeno uspelo zbrcati na zajtrk, pričakala naju je odprta terasa obdana s palmami, opremljena v domačem stilu Case Baluarte - fotografije družine, naslanjač, vaze z rožami in velik ventilator:). Mlajši gospod naju je posedel in nama ponudil sadje, kavo, sveže stisnjeni sadni sok in umešana jajca. Odlična, sveže pripravljena hrana v lepem ambientu in dan se je pričel obetavno! Vreme je bilo sicer oblačno, kar pa je v prevodu pomenilo bolj znosne dnevne temperature. Po zajtrku sva se vrnila v sobo, pregledala dnevne maile ipd. in se okrog 11.00 ure odpravila na daljši sprehod po starem delu mesta, preden sva se vrnila v hotel zaradi nogometne tekme Hrvaške z  Anglijo.
Po tekmi sva se odločila za popoldanski sprehod, nasproti hotela na ulici prodajajo odlične empanade, ki sva si jih privoščila za lahko kosilo. Čeprav so naju strašili, da je Cartagena drago mesto, čez dan (skupaj) skorajda težko zapraviva več kot 25,00 evrov. Voda na ulici stane 50 centov, 3 velike polnjene empanade 2,00 dolarja, pivo 2,00 dolarja, sveža limonada 50 centov, kosila približno 4,00 dolarje, v restavracijah se seveda zapravi nekoliko več, vendar so cene, v primerjavi z najinimi dosedanjimi stroški, prava pesem. Na poti v mesto sva pomotoma naletela na začetek free walking tour-a, na katerega se je običajno potrebno prijaviti preko spleta. Tura je trajala slabi dve uri, obiskali pa smo vse pomembne znamenitosti znotraj obzidja in izvedeli precej novega o zgodovini in razvoju Cartagene.
Zgodovina pristaniškega mesta na severu današnje Kolumbije sega v 16. stoletje. Hitremu razvoju mesta Cartagene je botrovala predvsem trgovina z Evropo; v kolonialnem času je bila Cartagena strateško pomembno izhodišče za izvoz srebra iz Peruja v Španijo ter aktivno trgovino s sužnji. Mesto je ime dobilo po španski Cartageni (slednja je poimenovana po tunizijski Carthage), danes pa je staro mestno jedro pod UNESCO-vo zaščito. V Cartageni danes živi slab milijon ljudi.
Na brezplačni mestni turi smo se najprej ustavili pri vhodu v staro mestno jedro Plaza de la Paz in kipu španskega konkvistadorja Pedra de Heredie, ki je prvi priplul na območje današnje Cartagene leta 1533. Sprehodili smo se do Plaza de la Proclamación in največje katedrale v Cartageni in naprej do trga Plaza de Bolivar, poimenovanega po Simonu Bolivarju - "osvobojevalcu" petih držav Južne Amerike. V neposredni bližini Plaze de Bolivar je postavljen tudi neke vrste talni spomenik vsem lepotnim kraljicam Kolumbije, z obrazi, imeni in častitljivimi letnicami. Sprehodili smo se tudi do palače inkvizicije, ki je v Cartageni divjala med leti 1610-1811 (torej dobrih 200 let) ter do prve vojaške konstrukcije, ki nudi prelep pogled na modernejši del mesta - Bocagrande ("velika usta"), ki sva ga obiskala naslednji dan. Ulico stran se nahajata trg in samostan Santo Domingo, zgrajen v 16.stoletju, ki je sprva služil kot semenišče, v zadnjih letih pa kot umetniška akademija. Pred samostanom se nahaja kip znamenite zajetne Gertrudis, spomenik Marii Gertrudis Teodori Bocanegra Mendozi, ki se je borila v času mehiške vojne za neodvisnost. Sprehod do Teatro Heredia, prekrasnega gledališča ter do Universidad de Cartagena, univerze, ki po izgledu precej spominja na mojo beneško šolo. Tam sva skupino zapustila in se peš odpravila ob obzidju proti domu. Obzidje je večerno zbrališče ljudi, malce sva posedela, pojedla (pre)stare churrose, uživala v vonjavah morja in mešanici parfumov ter se po obzidju okrog mesta sprehodila do hotela. Cartagena redko spi in najina ulica je ena bolj živih v okolici starega mestnega jedra.

Naslednji dan sem zajtrkovala sama, Mitja se je odločil da bi raje spal. Nespametna odločitev, kajti zajtrk je vsak dan boljši, sveže pripravljen in popolno začinjen:). Plan dneva je bil obisk plaže in predela Bocagrande. Bocagrande je novejši predel Cartagene, znan predvsem po visokih cenah nepremičnin, dolgih peščenih plažah, raznoliki kulinarični ponudbi ter živahni nočni sceni. Pot do Bocagrande naju je ponovno vodila skozi stari del mesta, kjer sva najprej naletela na prekrasno cerkev in konec kolumbijske maše. Od nekdaj imam v tujini navado obiskati cerkve, manjše, večje, vseh veroizpovedi.. (čeprav v domačih logih v celem življenju nisem obiskala niti ene same). Sestavni del konca maše je bila očitno tudi pop pesem, ki jo je mlajše dekle pelo v živo. Mimo pomorskega muzeja naju je pot vodila ob obali, približno 30 minut do pričetka peščenih plaž Bocagrande in belih stolpnic, ki spominjajo na Miami. Ljudi na plaži ni bilo veliko, v najmanj desetih zalivih imajo postavljene improvizirane senčnike, ki jih turistom in domačinom drago zaračunavajo. Na plaži se lahko kupi vse, od rakov, zlatnine, do masaž, osebnih serenad s harmoniko ali reggeatona na USB ključku:).
Plaža ni pretirano čista, temnejši pesek po barvi in trdovratnosti spominja na kostariško Playa Negra (podobno dolgo je trajalo tudi da sva se ga znebila). Sprehodila sva se do konca plaže in se kopala dobre 4 ure. Žal sva se izmenjavala, ker je moral eden od naju paziti na stvari.  Opazovala sem domačine na plaži, otroke, fante, dekleta - kolumbijke so prelepe, dolgi temni lasje, lepa polt in pravilne obline, ki nas evropejke postavijo ob bok bledoličnim škatlam:). Kolumbija skorajda ne pozna navadnih kopalk, pravilo je: manj je vse, in tega se zvesto držijo tudi najmočnejše tetice.
Na končnem rtu sva opazila nekaj srfarjev in kajtarjev ter se pozanimala za cene najema srfa in kajta, ki so žal rasle sorazmerno z našo debato:). Na poti domov sva se ustavila v kolumbijski restavraciji na tipičnem kosilu; riž, rjavi fižol, pečene banane, neke vrste kruh, pečen krompir, avokado in mast. Hrana za junake! Postanek v pristanišču, kjer številne agencije ponujajo izlete na bližnje otočke, do vulkana del Tatumo, Hop on - Hopp off panoramske vožnje ipd. Pozanimala sva se glede cen za izlet do Islas del Rosario in Playa Blanca ter se na koncu odločila za ponudbo, ki je vključevala 8-urni izlet z ladjico, snorklanje med koralami ob Islas del Rosario in kosilo plus počitek na Playa Blanca za polnih 35 dolarjev za dve osebi. Večerjala sva v tipični kolumbijski restavraciji, ki sva jo našla dan prej. Restavracija La Muralla je stacionirana v starem delu mesta, prekrasen ambient s pogledom na žive ulice, salsa in na vrhu restavracije terasa, kjer ima Pina Colada povsem drugačen okus:). Uvod v večerjo je predstavljal pozdrav iz kuhinje - tanko narezan krompir in smetanasta omaka ter sok iz sladkornega trsa z limono. Kolumbijska večerja je bila podobna dnevnemu kosilu; banana, riž, avokado, mast, klobasa, fižol in nekaj malega zelenjave. Po večerji sva se sprehodila po mestu in odvila domov na "zasluženi" počitek.

Naslednje jutro je ladjica iz pristanišča odrinila ob 8.30. Na hitro sva pojedla zajtrk in pohitela do dogovorjene lokacije. Prišla sva med zadnjimi in dobila sedeža, ki bi bila skorajda premajhna za obilnega 8-letnika, kaj šele za stasita 32-letnika:). Ob osmi uri zjutraj sva bila od vročine že popolnoma premočena (nekaj malega je k temu dodal tudi rešilni jopič). Vožnja mimo mangrovov, malih otočkov do prvega postanka - Playa Blanca, kjer smo odložili nekaj potnikov. Pred zadnjim postankom smo se ustavili še trikrat, odložili preostanek ljudi in se odpeljali do bližnjega koralnega grebena na skupinsko snorklanje. Nad pod-morsko floro in favno sem bila popolnoma navdušena! Islas del Rosario (imenovani tudi koralni otoki del Rosaria) so arhipelag, od obale Cartagene oddaljen približno 100 km oziroma 62 milj. Eden od 46-ih nacionalnih parkov v Kolumbiji je bil ustanovljen leta 1988, predvsem z namenom zaščite koralnega grebena, mangrovov ter pripadajočega ekosistema.
Na poti do počitka na Playa Blanca nas je močno premetavalo in zalivalo in do kosila smo bili že pošteno lačni. Ni lepšega kot postreženo kosilo s pogledom na turkizno morje, peščeno belo plažo, palme in sonce:). Na plaži sva se umaknila od ljudi in se v vroči vodi kopala skoraj do odhoda v Cartageno. Zvečer sva spila nekaj piv na robniku na živahni ulici, opazovala domačine in turiste ter priplesala v Havana Club, na koncert kubanske glasbe. Koncert ni razočaral! Na trenutke se mi je zdelo kot da sem ponovno na Kubi, poln klub ljudi, vsi prepoteni od plesa, vrhunska glasba, enkratno vzdušje. Naročila sva Long Island Ice Tea in odplesala v noč.

Pozna noč bi se, v idealnem scenariju, prevesila v pozno jutro, če ne bi v sobi zraven ekipa kolumbijcev zgodaj zjutraj praznovala rojstni dan njihove mame. S hrupom nimava sreče, preostale delovne dni nama družbo zjutraj delata delavca, ki popravljata sosednjo sobo. In s popravljata mislim razbijata, tolčeta, vrtata, skratka povzročata enakomeren in konstanten hrup. Že zgodaj zjutraj sem torej, precej podrta, zujila v strop, medtem ko je Mitja mirno spal. Včasih mu zavidam preprosto življenje:). Po zajtrku sva počivala:), vendar nama ob hrupu ni uspelo, zato sva se odpravila na ulice. Za par minut sva se ustavila in pogledala nogometno tekmo otrok pred cerkvijo, nato sva odvila v stari del mesta in na plažo. Bilo je neverjetno vroče, zato sva kupovala limonado za limonado, preden sva se vdala vročini in odšla nazaj proti hotelu. Popoldne sva preživela v sobi, ker sem se počutila precej slabo, pekla me je zgaga, hkrati sem čutila da se pripravlja zoprna trebušna viroza. Proti večeru naju je zvilo oba in tako sva noč preživela med posteljo in Wc-jem. Zbudila sva se pol ure pred finalom nogometnega prvenstva, pogledala tekmo in popoldne prežvela v sobi, brskala za zalogo rehidracijskih praškov in gledala youtube:). Zunaj je bil prekrasen dan in bilo nama je žal, da ga preživljava zaprta med štirimi stenami.
Žal sva podobno preživela tudi polovico zadnjega dne v Cartageni. Termometer je kazal krepko nad 30 stopinj, midva sva bila precej izmučena od bolezni, tako da sva uspela na hitro odnesti stvari v pralnico na ulici, obiskati second hand prodajalno v zaskvotani hiši brez strehe nedaleč od hostla ter pojesti lahko kosilo v čudoviti kantini Marla Bonita. Lep ambient, najboljša limonada, odlična hrana in najpomembneje, ventilatorji:). Na popoldansko raziskovanje se je Mitja odpravil sam, jaz sem počivala v hotelu. Večerni sprehod, jutri pa je dan odhoda v Limo.

Če povzamem - Cartagena (z okolico) je osupljiva! Prekrasna arhitektura, žive barve, energija mesta in ljudi, glasba, vse omenjeno tvori čudoviti kolumbijski kaos! Kaos, ki je nama predstavljal prekratno in neponovljivo uverturo v Južno Ameriko. Kolumbijo bi priporočila vsakomur, tistimi z pomisleki in dvomi in tistim brez, namreč šele ko je posameznik sredi kolumbijskega vrveža, lahko razume toplo, strastno in živo energijo njenih mest. In čeprav mnogi strašijo glede nevarnosti, sem se sama v Cartageni in okolici počutila bolj varno kot v Seattlu ali celo kostariški Turrialbi.
Edina stvar, ki me je motila, so bile konjske vprege za zabavo turistov. Na moje presenečenje, se je tovrstne zabave posluževalo precej ljudi. Če bi leni turisti opazili vprežene živali, bi najverjetneje opazili tudi, da se njihovo delo ne konča dokler ne zaspi zadnji nadebudni turist, da je delo na žgoči vročini neprijetno vsem (še posebej živalim) in da lastniki konj do svojega vira zaslužka žal niso posebej prizanesljivi. Če je pomen konjske vprege pomoč lenobi, obstaja za krajše razdalje ogromno alternativ, v primeru da se želi poustvariti občutek iz preteklosti, se da enako storiti z dobro zgodovinsko knjigo in če se komurkoli zdi to zabavna izkušnja, je pametnim zabavna Edino, če se zabavajo čisto vsi vpleteni. Torej, bojkot!

Sedaj pa naju čaka čisto nova in drugačna izkušnja. Ko sva planirala najino potovanje, sem se ob idejah o Južni Ameriki spomnila na Alexa, perujčana, s katerim sem potovala po Kubi. Alex dela za agencijo Ravbar in na skupnem potovanju mi je pogosto pripovedoval o domači deželi in sosednjih državah. Odločila sem se, da bi Peru rada doživela z njim, zato sva se odločila, da se pridruživa manjši skupini slovenskih potnikov (ter Mitjevi mami in bratu), s katerimi bomo skupaj prepotovali Peru in Bolivijo. Malo sva živčna, ker sva navajena na svobodo, prosto odločanje in, predvsem, dvojino. Se pa veseliva doživetij ki nas čakajo; trekingov, kolesarjenj, večjih mest in zakotnih vasic, puščav in gorovij, skratka  vseh prekrasnih kotičkov, ki jih ponuja ta del sveta. Hkrati sva vesela tudi, ker imava po koncu skupne poti, možnost ostati, potovati in se vrniti kamorkoli nama paše. Zaenkrat, po skupnem potovanju, planirava Čile, delo v Argentini in obisk Urugvaja, ki bo zaokrožil polovico najine celotne poti.
Pa pojdimo...

Zadnjih 10 dni Kostarike je potekalo v znamenju raziskovanja Turrialbe in okolice, učenja novih veščin, spoznavanja novih ljudi, pomoči v hostlu ter udejstvovanja v adrenalinskih športih.

Prvi dan po izletu v Puerto Viejo je minil v znamenju dela, opravkov - podobno kot v zadnjih dveh tednih, sva poskušala na vse pretege dobiti odgovor glede povračila denarja za najini letalski karti v Peru. Mitja je na spletu našel stran TrustPilot, ki bojda predstavlja edini način kako stopiti v kontakt s podjetjem MyTrip. Podrobno sva torej opisala najino izkušnjo, oddala oceno in upala, da dobiva več kot generičen avtomatski odgovor, ki naju je pričakal vsakič, ko sva karte skušala prelicati na spletni strani MyTrip. Presenečena sva ugotovila, da zadeva deluje in po štirih slabih ocenah, njihovemu izmikanju in najini vztrajnosti, sva uspela. Celoten proces je trajal 21 dni, daleč od hassle-free koncepta, ki ga obljubljajo ob nakupu kart.

Podobnim izkušnjam navkljub, najini dnevi niso bili namenjeni zgolj reševanju težav, temveč večinoma prijetnim opravilom in zanimivim dogodkom. Prva prijetna stvar, ki sem se je lotila v zadnjih desetih dneh, je bil tečaj plezanja - moja dolgoletna želja. Plezalna šola Altitude je locirana sredi narave, umetne stene in nekaj svilenih trakov za aerial vadbo je postavljenih med skalami in džunglo in težko bi našla bolj idealen prostor za prvo učno uro plezanja. Plezalec in canyoning entuziast Johan je na najino uro malo zamudil, se opravičil s "Pura vida", in pričel z ležerno razlago o osnovah plezanja, medtem ko sva se skupaj raztegovala. Najprej sem morala preplezati krajšo steno počez, tik ob tleh, s prestopanjem nog, potem pa me je privezal in me pognal na najvišjo plezalno steno, ki ji je namenoma manjkalo kar nekaj oprijemkov. Ker v vsakdanjem življenju ne uspem narediti niti ene same sklece, je bila visoka stena prehud zalogaj. Mitja je vse skupaj spremljal in snemal iz tal:). Pognala sem se torej v steno in približno na četrtini poti izgubila tako domišljijo, kot moč. Johan me je spustil na tla in poskusila sva z dvema nižjima stenama, ki sem jih uspela preplezati relativno hitro, nato pa me je ponovno poslal na višjo steno. Takrat sem imela že precej tresoče roke in noge, moč je bila oddaljen spomin in nisem imela druge izbire kot da s tečajem zaključiva. Plezanje bo zagotovo moj nov hobi, všeč mi je predvsem to, da se med plezanjem psihično sprostiš in ne misliš na nič drugega kot na naslednji korak. Johan naju je po uri povabil na nočni canyoning, ki pa sem ga zavrnila - ne predstavljam si najbolje kaj točno se lahko doživi v popolni temi:). Na poti domov sva se ustavila na mangovem soku in popoldne urejala Lisin vrt.

Naslednje jutro sva odprla recepcijo ob 7.30, popoldne je minilo hitro, urejala sva vrt in stanovanje na vrhu hostla. Za večerjo sem nama in sodelavcu Mo-ju, po navdihu pestrih kostariških jedi, pripravila zdrav krožnik načosov, avokada, zelja, kuhane zelenjave s kokosovim mlekom in mleto papriko ter kremnim sirom. Po večerji se noč pozna in slednja je bila nemirna, celo noč me je zeblo, oblečena sem bila v Mitjev pulover in ruske nogavice (sredi tropske Turrialbe).
Ponedeljek in torek sta bila najina prosta dneva in rezervirano sva imela spanje v La Fortuni ob vulkanu Arenal, vendar sva rezervacijo preklicala zaradi obljube raftinga, ki sva ga lahko izkoristila brezplačno, zaradi najinega prostovoljnega dela. Morava priznati, da v 25-ih dneh na Kostariki nisva videla toliko kot bi si želela, delno zaradi lokacije Turrialbe, ki je od vseh znamenitosti oddaljena najmanj 3,5 ure, delno pa zaradi najine prirojene lenobe:).

Ponedeljek sva tako izkoristila za obisk tovarne nizozemskih piškotov, katere lastnica je nizozemka Ineke, ki biva v stanovanju na vrhu hostla. Na poti do tovarne sredi stanovanjskega naselja nama je pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Na Kostariki živi že 19 let, iz Nizozemske se je preselila predvsem zaradi vremena:), kupila manjšo finco (posest) s kmetijo ter se pričela ukvarjati z izdelavo piškotov, katerih dnevna produkcija danes preseže 2000 ročno izdelanih kosov. Prispeli smo do manjše hiše, obrasle z nižjimi palmami, namesto vrat viseče vrvi in neskončna sopara. V prostoru je bilo 5 ljudi, ki so nama pokazali proces priprave piškotov; maso najprej oblikujejo v kroglice, ki jih položijo v pekač, prerežejo na pol, premažejo s karamelo in pustijo da se piškoti posušijo. Vsak piškot je narejen skrbno in z ljubeznijo:), kar občutiva vsak dan ko kupiva Inekine piškote in jih nebratsko pojeva. Po obisku tovarne v predelu mesta, kjer sva bila prvič, sva se sprehodila in ustavila v zobozdravstveni ordinaciji, da bi se naročila na pregled. Čez dve uri mi je simpatični japonsko-brazilski zobozdravnik uspešno odstranil in zamenjal zalivko. Izbira zobozdravnika je zagotovo tako pomembna in intimna kot izbira zdravnika in odločila sem se da svojo srečo raje poizkusim pri (recimo temu) preverjenemu in, s strani nizozemk priporočenemu specialistu, kot enkrat kasneje sredi male bolivijske vasi. Isti večer sva si pripravila šolske testenine in se pogovarjala z novo prostovoljko, američanko Mallory. Mallory je morala pobegniti iz Nikaragve kjer je bila zaposlena, ker je bila trenutna situacija v Managui prehuda, Kostarika pa ji predstavlja "vmesno postajo" pred Perujem, kjer jo čaka druga služba.

V torek sva končno dočakala rafting in prelep, sončen dan. Ob osmih je naju in nizozemski par pobral Roberto, lastnik agencije Tico River (tico = kostaričan). Vožnja do reke je trajala približno pol ure. Bogata pokrajina, palme, nasadi banan, manjši zaselki in neverjetni pogledi na vulkan z okolico. Na poti smo pobrali še dva, ki sta se predstavila kot vodnik rafta in kajakaš, ki naj bi nas spremljal zaradi varnosti. Na Kostariki je sedaj deževno obdobje, reka Pacuare posledično precej naraste, kar pomeni večji, čeprav tehnično manj zahteven rizik za okorne, raftinga nevešče turiste. Brez neoprenov smo si nadeli reševalne jopiče in čelade ter poslušali kratka navodila glede veslanja. Razumela nisem niti besede in nekaj ogomnih brzic, vodnih vrtincev in valov kasneje, sem končno dojela kaj pomenijo Left back, turn, BACK BACK in ostala interna sporočila. Vodnik nam je razložil tudi kaj se zgodi v primeru da se prevrnemo, položaje v katerih se najlažje rešiš in kako se, v primeru padca, prijeti kolega kajakaša. Še preden sem uspela postaviti dodatna vprašanja, nas je vodnik že gnal po besnih brzicah in nizozemca spredaj sta za par dolgih minut popolnoma obnemela. Vožnja po reki Pacuare traja 4 ure, prevozi se 25 prekrasnih kilometrov. Vozili smo se po zelenih kanjonih, mimo džungle, mimo manjših in večjih slapov, mimo opic in lenivcev, prekrasnih otočkov s palmami, mimo zaselkov kostariških plemen in luksuznih lodge-ov za 1000,00 dolarjev na noč. Pokrajina nama je vzela sapo - preden so nam sapo ponovno vzele brzice (z jakostjo 4/5) in nas je premetavalo kot majhne otroke:). Dričali smo se po slapovih, skakali v vodo, prosto driftali, se kopali, sredi džungle pa sta se vodiča ustavila in nam pod impoviziranim nadstreškom pripravila okusno kosilo; tacose z guacamole omako, čebulo, paradižnikom, znanim sirom iz Turrialbe, ledenim čajem in lokalnim ananasom. Okusno kosilo smo pojedli mokri in v stoje. Po kosilu nas je čakalo še 8 km brzic in ena ogromna vodna luknja, ki je moje kosilo skoraj vrnila v naravo. Po štirih urah smo spili pivo, se nasmejali asimetričnim obrazom na fotografijah in se odpravili nazaj do Turrialbe. Preostanek dneva sva preživela na terasi.

Naslednji dan se je pričel zgodaj, ker so bili sosedi v sobi nasproti pod vtisom da so v hostlu sami. Ker Mitja običajno spi dlje, sem se odpravila v trgovino in razmišljala o tem kako sva v slabem mesecu spoznala malo mestece; prodajalce, police v trgovinah, pekarno za ovinkom, mestni urnik (Turrialba se okrog tretje ure popoldne čudno razživi, na ulice pride horda ljudi) in ostale Turrialbi lastne posebnosti. Nakupila sem stvari za zajtrk in v hostlu naletela na sodelavko, veselo in zadovoljno Priscillo in reggae, ki je skorajda nepogrešljiv "inventar" recepcije. Pozdravila sem Lucy, starejšo gospo, ki v hostlu vsak dan čisti in s katero sva, jezikovni barieri navkljub, ustvarili pristen in zaupen odnos. Vsak dan se pogovarjava precej dolgo, čeprav jaz ne govorim špansko in ona niti besede angleško. Kaževa si rože, gestikulirava, ona govori, jaz odgovarjam "Si/No" in tako lahko čebljava v nedogled. V tem času sva si uspele izmenjati kar nekaj zaupnih stvari, na spletu pa sem ji pokazala tudi lepote naše podalpske države:). Rekla je "Ay, Que Lindo" in jaz sem odgovorila "Si". V tem času mi je tudi oprostila dejstvo, da sem ji na vrtu, ki ga drugače občasno ureja ona, potrgala vse zdravilne rastline (ki sem jih strokovno uvrstila med plevel) in ji, s kar precej truda iz moje strani, nehote uničila jamo za kompost, ki sem jo očistila "smeti". Imava se lepo. Lucy bom pogrešala.

Zadnji dnevi so bili deževni, z Mitjo sva urejala vrt, postavila zaveso pred shrambo in sedaj vrt počasi, a vztrajno dobiva pravo podobo. V zadnjih dneh sva uspela narediti tudi nove fotografije za Lisino spletno stran in oblikovati nove vizitke.

Predzadnji dan sva vstala ob 6.00, vendar nam je načrte za obisk slapu la Muralla ponovno prekrižal dež. Dan je potekal delavno, nadaljevala sem z oblikovanjem vizitk za hostel, skupaj sva pogledala tekmo za svetovno prvenstvo med Hrvaško in Rusijo, nato pa sta naju Lis in Priscilla povabili na poslovilno kosilo v Mirador. Restavracija leži na hribu, s prekrasnim pogledom na akumulacijsko jezero, Turrialbo in okoliške vrhove. Pojedli smo odlično kosilo, spili naravni sok, zaključili z limonino pito, predvsem pa je bilo veliko smeha in veselja. Izvedela sva precej novih stvari o kostariški kulturi, plesu, načinu življenja in ljudeh. Na poti nazaj sem opazovala dih jemajočo naravo in si skušala zapomniti značilni vonj Turrialbe, ulice po katerih sva se neštetokrat sprehajala, prodajalca sadja na vogalu, obraz strička ki prodaja parkirne listke in obrise hiš v poltemi.
Lisette nama je omogočila, da sva se na Kostariki počutila kot doma, v slabem mesecu smo postali družina, drug drugemu smo pomagali in za to ji bova večno hvaležna.

Vmes, priznam, sem imela malo krizo; pogrešala sem dom (čeprav se ne bi vrnila, samo pofočkala;)), kar naj bi bil po nekaj mesecih potovanja pogost simptom. Kar naprej sem tudi na blagem adrenalinskem valu, ker naju skoraj vsak dan čakajo nova doživetja. Po drugi strani - biti skupaj 24 ur na dan ni lahko, včasih sva zaupnika, drugič na popolnoma nasprotnih bregovih. Karakterne razlike se na daljših potovanjih še bolj izpostavijo in terja kar precej truda in dela, da se ohranja dobra energija. Vendar če vzamem vse to v zakup, si ne predstavljam te poti brez Mitje in kakorkoli se nama izide, je in bo ta pot ena najlepših izkušenj mojega življenja.

Sedaj naju čakata 2,5 meseca Južne Amerike in kar 6 držav. Nazaj na stara akcijska pota:)!

Preskok v džunglo! Ameriške klišeje, predimenzionirane avtomobile, restavracije s hitro hrano, petpasovnice, motele, garažne razprodaje, neprivlačno škatlasto arhitekturo, ameriške zastave na pročeljih, verske fanatike, nobel naselja in bleščeče downtown-e sva načrtno zamenjala za bujno vegetacijo, večno vlago in melodični karibski duh Kostarike.

Zadnji dan v ZDA sva preživela v družbi štirinožne lepotice Cinder, svaljkali smo se po postelji, se igrali, skrivaj sem jo hranila s priboljški in čisto malo je manjkalo pa bi se zlili v eno. Edino kar se je na koncu zlilo, so bile moje solze medtem ko je Cinder najin odhod žalostno opazovala skozi okno. Če bi bilo mogoče, bi najina Baza dobila sestro iz Amerike in še vedno utopično držim pesti, da se bo to zgodilo :). Odhodi so verjetno najtežji del potovanj in meni, ki sem bolj dramatične narave, se zdi kot da se na tem potovanju samo poslavljava. Od živali, ljudi, prostorov, doživetij.. Vsa srečanja, spoznavanja in kvalitetno preživeti čas z ljudmi, ki sva jih v tem času spoznala, v udobni mehkobi pogostih navalov samopomilovanja, jasno, z veseljem zanemarim.
Iz Edmondsa v Seattle sva se odpravila v popoldanskih urah. Uredila sva nov telefon z delujočo kamero in prispela na letališče cca. 4 polne ure pred letom (23.50). Preko maila sva dobila obvestilo, da na letališču (v sredo ponoči) pričakujejo gnečo, zato sem pognala organizacijski motor in enakomerno stopnjevala suspenz morebitnih scenarijev vse do check in-a. Oba sva bila nekoliko živčna, vendar nihče od naju ni znal razložiti zakaj. Najverjetneje zato, ker naju je ponovno čakala popolnoma nova oziroma drugačna dogodivščina. Nekaj dni pred odhodom sva preko portala Workaway pošiljala povpraševanja za delo na Kostariki in dobila ponudbo za pomoč v hostlu Casa de Lis, ki ga vodi prijazna nizozemka Lisette. Ponudba je vključevala brezplačno bivanje in dva obroka, v zameno za pomoč na recepciji in pomoč pri vzdrževanju hostla. Delo je obsegalo 25 ur na teden (za oba skupaj!), večinoma v popoldanskem času, s prostimi vikendi, ki jih lahko izkoristiva za izlete po Kostariki. Hostel je stacioniran v manjšem mestu Turrialba (cca. 3 ure oddaljenem od glavnega mesta Kostarike - San José), ki je znano in obiskano predvsem zaradi raftinga na reki Pacuare, canyoninga, zipline-a, tubinga, trekinga in ostalih športnih aktivnosti. Imela sva torej osnovne informacije o delu in bivalnih pogojih, vse ostalo so bile najine predstave:).

Na letališču sva preostale dolarje zamenjala v kostariške kolone, ki izgledajo kot denar, ki ga uporabljaš, ko igraš Monopoly. Ljudi na letališču sicer ni bilo malo, vendar je dolgemu čakanju botrovala predvsem ameriška letališka organizacija in večkratno skeniranje ljudi in prtljage. Prvi let do Houstona v Teksasu je trajal 3,45 ure, na poti so nas stresale občasne turbulence, izkušnjo pa je zaokrožil precej obupen pristanek. Šest ur čakanja na naslednji let sva si skrajšala s Twister spanjem, potem pa se je zgodba šele zares pričela. Sama, predvsem zaradi strahu, pilote pred letom rada ocenim. Faktorji ocenjevanja so starost, fizična pripravljenost, optimizem in znanje angleščine. Če ocenim vse omenjeno z odličnim, je počutje nekoliko boljše. Ameriški pilot žal ni prestal začetnega izpita, dokončno pa me je izgubil, ko je napovedal pogoste turbulence, obrazložil vremenske pogoje, ki jih je prestalo letalo, ki je pravkar priletelo iz Gvatemale in za nameček pripomnil, da sam težko napove kakšno bo vreme. Dobro pilot, pa poskusiva! Ni nama šlo. Ob vzletu sem jokala, letalo je premetavalo, skozi okno so bili vidni zgolj temni oblaki, ocenila pa sem tudi da smo prehitro pridobivali na višini. Mitji sem napovedovala smrt, se mu zahvaljevala za lepo preživeti čas in si v mislih slikala mamo, očeta, babico in Bazo. Potem so se turbulence končale, Mitja je zaspal, jaz sem pozorno prebirala letališki časopis, vase metala Persene in podoživela smrtni strah vsakič ko se je prižgal znak za varnostni pas. Vrhunec poti je bil spust in pristanek. Po avionskem domofonu sem zaslišala besedo Emergency, stevardes ni bilo nikjer (ker so bile pripete - notranji alarm!), čisto črni oblaki in najhujša turbulenca v življenju, ki se ni končala do grdega pristanka, stresalo nas je dobrih 20 minut. Poleg vseh dotedanjih ocen, sem ocenila tudi, da mi je ta let zagotovo vzel dobra tri leta življenja.

Formalnosti na kostariškem letališču sva opravila hitro, vstopila v soparo in poiskala avtobus do centra mesta San José. Taksi naju je pripeljal od ene do druge avtobusne postaje, vmes sva za trenutek ujela energijo glavnega mesta in kupila karte za Collectivo avtobus do Turrialbe. Napaka! Obstajata dva avtobusa, Directivo in Collectivo in kot morda nakaže že ime, je prava izbira za utrujene popotnike avtobus Directivo. Do Turrialbe sva tako potrebovala približno 3,5 ure in v mesto prispela okrog 20.00. Pričakal naju je simpatični Vittorio, italijan, ki je v hostlu prav tako pomagal preko Workaway-a, naju peljal v fantastično sobo z lastno kopalnico in pogledom na čarobni vrt. Ker je deževna sezona, je turistov manj in prijazno so nama ponudili eno boljših sob v hostlu Casa de Lis. Zaspala sva kot ubita, do naslednjega jutra, ko sva Lisette spoznala tudi osebno. Prijetna nizozemka se je na Kostariko preselila pred devetimi leti in počasi urejala hostel, ki ima danes pisano, urejeno in ravno prav ležerno podobo. Deset lepo opremljenih sob, velika kuhinja, recepcija in dnevna soba, prekrasen džungelski vrt in strešna terasa s pogledom na Turrialbo, ki jo lahko opazuješ iz udobnih visečih mrež. Imela sva VELIKO srečo!

Spoznala sva sodelavce, Vittoria, ki se je počasi poslavljal, ker je bil dogovorjen za naslednji Workaway, prijazno in grešno lepo domačinko Priscillo, mladega in skuliranega nizozemca Mo-ja, starejšo nizozemko Ineke in Alejandra, katerega funkcija do danes ostaja neznanka. Po uvodnem spoznavanju sva se odpravila na zajtrk v lokalni bife in na krožnik dobila izvrsten riž z črnim fižolom, umešana jajčka, pečene banane in kruh. Sprehod po Turrialbi naju je osupnil, povsod glasna glasba, ki tu pa tam izsili okoren salsa korak, pisane podrte hišice, nešteto specializiranih trgovin, sproščena energija, tržnica s svežim sadjem in še in še. In še. Precejšnja razlika od ZDA (in za naju prijetno presenečenje). Po sprehodu naju je čakalo uvajanje in popoldanski počitek na terasi, opazovanje dežja in skromne debate. Prevevali so naju prijetni občutki, vesela sva bila da bova tukaj preživela slab mesec, doživela pravo življenje na Kostariki, pomagala Lisette in si na Kostariki ustvarila začasen dom.
Turrialba leži v provinci Cartago, v mestu in okolici živi približno 35,000 ljudi, glavne panoge predstavljajo prodaja, kmetijstvo in turizem. Turrialba je znana kot meka športa, večina turistov ta del Kostarike obišče zaradi t.i. white water rafting-a in temu primerna je tudi ponudba agencij, ki nudijo adrenalinske ture. Več o tem sva izvedela naslednji dan, ko naju je Priscilla prijazno poučila o mestu, okolici, restavracijah, dnevnih in večdnevnih izletih (vulkan, slapovi, jezero.....). Imela sva prost dan, zato sva raziskovala mesto, tržnico, stanovanjske soseske, polne pisanih hiš, spoznavala kostariško kulturo in iskrene, prijazne ljudi. Dopoldne je običajno toplo, soparno in sončno, ob popoldnevih so pogoste nevihte, zato sva v popoldanskih urah počivala na terasi in za konec dneva spila pivo v viseči mreži.

Najlepša sprememba od preteklih doživetij je najverjetneje sproščeno kostariško vzdušje. Od jutra do večera sva bosa, nikogar ne zanima kaj imava oblečeno in ali sva počesana.. Pomembno je, da sva prijazna. In v takem okolju to ni težko. Nedelja je bil najin prvi delovni dan, delavnik od 12.30 do 20.30. Na recepciji je bilo mirno, nekaj malega gostov, Mitja je pomagal pri pleskanju, jaz sem brala in poslušala glasbo. Še vedno težko verjamem, da je to najino delo in da nama bo to delo omogočilo dodatni mesec potovanja v Argentini. Poleg vsega omenjenega, je eden pomembnejših vidikov Workaway-a tudi dejstvo, da skorajda nimaš stroškov, kupuješ edino čas:).
Po prvem dnevu dela sva imela 2,5 prosta dneva, ki sva jih nameravala izkoristiti za obisk karibske strani Kostarike in plaž v okolici Puerto Vieja de Talamanca. Mesto je znano po Salsa Brava Surf Break, mogočnih valovih in številnih plažah (najbolj znana med njimi je črna peščena plaža Playa Negra). V okolici je možno obiskati tudi Jaguar Rescue Center, zatočišče divjih živali (recimo lenivcev), čisto pravi deževni gozd / območje mangrovov Gandoca-Manzanillo National Wildlife Refuge ter Cahuita National Park s koralnim grebenom in odličnimi potapljaškimi lokacijami. Iz hostla sva se odpravila zgodaj, do Puerto Vieja je bilo potrebno zamenjati tri avtobuse (Turrialba - Siquirres - Puerto Limón - Puerto Viejo). V Siquierresu sva izvedela da je cesta do Limóna neprevozna. Ni nama preostalo drugega kot da kupiva karto za nazaj, spijeva kavo, se sprehodiva po mestu in popoldne splanirava nekaj drugega. Načrt nama je prekrižal avtobus, ki se je sredi ceste pokvaril, počakati smo morali naslednjega in domov sva prispela okrog 14.30 ter na kratko prevzela recepcijo. Poleg omenjenega nama je popoldanske plane prekrižalo vreme, zato sva obsedela na terasi in pisala točno tale blog. Izvedela sva tudi, da 5.7. prihaja nova prostovoljka, zato sva morala dobro razmisliti o najinih nadaljnjih planih. Gost v hostlu nama je prejšnji dan na dolgo in široko razlagal o svojih potovalnih izkušnjah in navdušila sva se nad Cartageno in obiskom Kolumbije, ki bi jo v plan stisnila pred začetkom najine julijske poti v Peru. Druga možnost je bilo prečkanje meje po kopnem in obisk Bocas del Toro v Panami, niza prelepih otočkov s peščenimi plažami in turkiznim morjem.

Preden sva vstopila v Kostariko sva, preko Skyscanner-ja in agencije Mytrip, rezervirala karte iz Kostarike do Peruja (kjer sva 17. julija dogovorjena s skupino slovencev), slišala sva, da so na kostariški strani precej strogi glede odhoda iz države. Ne želijo namreč trum bledoličnih evropejskih konkvistadorjev, ki bi dopustu pogoltno dodajali mesece, nelegalno opletali z evri in na veliko odpirali Pura Vida hostle. Priznam, plaže, srfanje, sonce in izi lajf hitro posekajo našo novembrsko-do-februarsko plundro. Midva žal nimava dovolj evrov, da bi odprla hostel in se za vedno preoblekla v šlape. Kupila sva torej fleksibilno letalsko karto v Peru, kar pomeni da so, v primeru preklica karte, povrnjeni vsi stroški nakupa.
Ker sva se v tem času navdušila nad Kolumbijo, sem navijala za idejo da bi pred Perujem skočila še na krajši izlet v Cartageno in okolico. Preklicala sva (vsaj tako sva mislila) let v Peru in porabila celo večnost, da sva rezervirala nova leta (Kostarika - Kolumbija - Peru). Vzdušje je skalilo branje kritik agencije MyTrip, katere pogosta praksa naj bi bila neodzivnost, zadržanje zneska za nakup kart in celo slamnata rezervacija kart. Do danes se trudiva dobiti kakršnokoli informacijo glede preklica oziroma menjave najine letalske karte v Peru in še vedno upava na najboljše. Nauk! Preden se rezervira karte preko agencij, ki jih podpira Skyscanner, se je torej potrebno pozanimati o njihovih pogojih poslovanja in predvsem o poslovnih praksah.

Planiranje naju je utrudilo, zaspala sva pozno in se zjutraj zbudila v oblačen dan. Cel dan sva se brezdelno prestavljala po hostlu, fotografirala, brala, pisala, oprala obleke, pila pivo ipd. Kosilo sva pojedla v bližnji Sodi, lokalni restavraciji, kjer so nama ponudili znan fižol, riž, zelenjavo, pečeno banano in sveže stisnjen sadni sok. Peti dan Kostarike je torej potekal v znamenju počitka, ki pa sva ga imela po petih dneh počasi dovolj. Ležerna Turrialba je čisto nasprotje tempu, ki sva ga vajena, zato sva se odločila, da bo šesti dan izgledal drugače. Spala sva sicer precej dolgo in zamudila jutranji avtobus, zato sva se odločila, da obiščeva Centro Agronómico Tropical de Investigación y Enseñanza - CATIE (izobraževalni center z lepim jezerom) s kolesi. Pot do CATIE vodi mimo šole in univerze, ki na Kostariki izgledata bistveno bolj domače kot v ZDA in Kanadi. Na poti do CATIE je možno obiskati tudi botanični vrt, pešpot je speljana ob cesti, mimo palm in bujnega kostariškega rastja. Bilo je noro soparno, imela sva občutek kot da se sprehajava po savni. Prispela sva do jezera, malce sva posedela in se sprehodila ob jezeru, opazovala raznolike ptice in delno razumela zakaj je opazovanje ptic lahko posel. Na poti nazaj sva se ustavila v univerzitetnem kampusu in obiskala Omar Salazar Museo, muzej posvečen antropološki in geografski zgodovini Kostarike. Trudila sem se, da bi si zapomnila vsaj eno do dve zanimivosti, ki bi jih kasneje recimo lahko spontano vpletla v pogovor:)), vendar se od srednje šole ni spremenilo čisto nič - ko berem o geografskih značilnostih česarkoli, moj um zablokira in vztraja da izvem kaj drugega.

Kostarika ni poceni, je sicer bistveno cenejša od Kanade in zahodnega dela ZDA, vendar se ne sklada z idejo o low-budget državah Srednje Amerike. Sosednji Nikaragva in Panama sta žepu bolj prijazni, na celinskem delu bi glede nizkih cen (nepreverjeno, glede na številne prebrane bloge) izpostavila tudi Gvatemalo in Honduras. Vse omenjene države bodo na naju žal morale počakati do prihodnjič.
Naslednji dan sva ponovno prespala budilko in se odločila, da raziščeva širšo okolico Turrialbe. Na zeleni terasi sva s sodelavko Pris spila kavo, omenila nama je prihajajoči akrobatski dogodek v bližnjem športnem centru, kjer ponujajo tudi tečaje aierial joge, plezanja ipd. Mene je plezanje od nekdaj zanimalo, zato sem se odločila da bom strah pred višino poskusila premagati na Kostariki. Na sprehodu po mestu sva naletela na zapuščene železniške tire, ki sva jim mimo hiš, barak in gozda sledila do obrobja naselja. Odprl se nama je prelep pogled na pisano Turrialbo, prehodila sva velik krog mimo naselij do centra in se ustavila na svežem mangovem soku, ki nama je k srcu prirasel tudi zaradi dveh prijaznih natakarjev. Večer v hostlu sva preživela delavno, med mladimi američankami.

Izlet do slapu Aquiares sva planirala od najinega prihoda v Turrialbo. Naslednji dan sva se po zajtrku akcijsko odpravila do Kokija, prijatelja lastnice Lisette, ki naj bi nama posodil moško kolo (Lisette nama je radodarno posodila svojega). Bil je soparen in vroč dan in z izletom sva pričela ob 11.00 dopoldne. Posebnih navodil do slapu nisva dobila, izvedela sva edino da je pred nama cca 8 km poti v hrib. Navodila za poti na Kostariki so specifična, ulice nimajo imen, če že, se imenujejo Ulica 0/1/2/3.. ostala navodila se nanašajo na objekte na poti, primer: pri velikem drevesu zavij levo:). Pot ni bila prijetna, imela sem občutek da me bo pobralo, posedlo ali poleglo in tik pred zaključkom bi skoraj odnehala. Pri velikem drevesu sva zavila levo in po makedamski cesti prispela do prvih treh manjših slapov, kjer se je Mitja prvič stuširal. Kolesa sva skrila v kostariško žbunje in se po džungli odpravila do Aquiares slapu, ki je z mahom obraslimi skalami, bujnim rastjem, mrzlo vodo in mogočnim slapom izgledal popolnoma čarobno. Mowgli je odhitel do vznožja slapu in užival v bičanju vode, medtem ko sem jaz elegantno in previdno:) stopala po manjših kamenčkih v varni distanci slapu. Pršenje slapu mi je popolnoma zaprlo sapo, zato do vznožja nisem upala, sem pa z veseljem opazovala veselje Mitje. Na poti nazaj sva se ustavila pri manjših slapovih, kjer sva se kopala oba in nadaljevala pot proti domu (po cestah, kjer z lahkoto izgubiš zobek ali dva) in popoldanskemu delu.

Z Lisette se odlično razumeva in ker veva, da dveh prostovoljcev pravzaprav ne potrebuje in je to njena usluga nama, sva se odločila, da ji bova v tem kratkem času pomagala po najboljših močeh. Mitja ji bo uredil spletno stran, pomagal pri hišnih opravilih, jaz pa sem se odločila, da bom uredila velik vrt za hišo in prostor na novo fotografirala ter uredila Casa de Lis Instagram/Booking idr.. Dopoldne sva tako delala zunaj in na hiši, popoldne v recepciji. Delo na vrtu in z rokami me pomirja in veseli in zadovoljna sem, da imam mini projekt, ki bo Lisette pomagal pri oglaševanju hostla.
Nedeljski dan je izjemoma potekal v znamenju 13-urnega delavnika, ker sva nadomestila mladega in nadebudnega Mo-ja, ki ga je tedensko delo izgleda preveč izčrpalo. Njegova babica Ineke mu pravi pussy, midva pa ga popolnoma razumeva;). Ineke, ki živi v stanovanju na vrhu hostla in se ukvarja s peko piškotov, ki jih distribuira po Kostariki, nama je obelodanila žalostno novico, da bo v ponedeljek nova stavka, kar pomeni zaprtje cest po Kostariki. Najin plan za izlet v Puerto Viejo se je torej Spet prestavil, preklicala sva rezervacijo nastanitve ter vse skupaj preložila za en dan. V ponedeljek sva tako delala popoldne in na najino srečo v hostlu spoznala Syrila, mladega švicarja, ki se je odločil da bo spet prepotoval na čimbolj "zelen" način. To pomeni, da se ne poslužuje letal, temveč cargo ladij ter (kjer je možno) potuje samo po kopnem, z avtobusi, kombiji, vlaki ipd. Pripovedoval nama je svojo zgodbo, ki se je pričela v Evropi, nadaljevala v Rusiji, kjer se je med drugim odločil, da bo obiskal nomadsko pleme sredi ruske tundre. Vlak ga je odložil sredi ničesar (na tako imenovani Točki 0), ponj so prišli z motornimi sanmi in mu za dobrodošlico postregli surovo meso pravkar ubitega jelena. Njegova pot se je nadaljevala do Japonske, kjer se je vkrcal na cargo ladjo in potreboval 12 dni, da je prispel do Mehike. Iz Mehike je potoval južno, čez Gvatemalo, El Salvador in Nikaragvo, kar je bila, po njegovih besedah, najbolj neprijetna izkušnja. Nikaragva se, kot sem omenila, v tem trenutku sooča s civilnimi nemiri, zaprte so trgovine, banke, hoteli, turizem je praktično poniknil in tistih nekaj turistov, ki Nikaragvo vseeno obišče, ima precej velike težave z izhodom iz države. Posebej, če se za odhod odločijo po kopnem. Iz mesta Managua do meje s Kostariko je namreč potrebno prečkati približno 10 postojank, pogosto pa na avtobus stopijo zamaskiranci z avtomatskim orožjem in preverijo stanje potnikov. Fino! Syrilu je v tretje uspelo priti mimo vseh postojank in prispel je v varno Kostariko, od koder ga bo pot zanesla v Panamo. Če bi koga zanimale podrobnosti o njegovi poti, si lahko več prebere na https://www.footprintless.org/.

Po kratki noči sva vstala ob 8.00, končno sva dočakala dan odhoda in kratek izlet. Do Puerto Vieja sva morala prestopiti na 3 različne avtobuse in v obalno mestece sva prispela okrog 15.00 ure. Pot naju je peljala mimo nasadov bananovcev in manjših zaselkov s tipičnimi kostariškimi hišami pisanih barv. Na avtobusu prodajajo sadje in avtobus z veseljem napolnijo do zadnjega kotička.
Puerto Viejo je ležerno, turistično, pisano, malo razpadlo, precej tipično obalno mesto. Barčki, trgovine, ki ponujajo različne lokalne izdelke, povsod glasba, večinoma reggae, precej turistov in neskončno dolge peščene plaže. Hostel sva imela čisto v centru mesta, par korakov od morja. Vstopila sva v veliko dnevno sobo, porisano z grafiti, od koder je pot vodila do odprte recepcije. Vpisovali so naju približno 20 minut:), iz recepcije je bilo možno stopiti na teraso z drugo dnevno sobo in pogledom na lokal pod hostlom in prekrasno plažo z gugalnicami, mizami, palmami in ostalim kičem. Dobila sva svojo sobo s pogledom na morje, vendar žal bolj malo zasebnosti, čisto zraven zunanje verande. Preprosta soba, razmajana postelja, ventilator in stara masivna lesena omara. Na rjuhah nekaj madežev, na stenah nekaj komarjev ampak to je cena ki jo budget popotnik plača za odlično lokacijo in bližino morja. Preoblekla sva se v kopalke in spila pivo v bližnjem reggae lokalu na plaži. Sprehodila sva se ob obali, po džungli in se na koncu (zaradi čeri) kopala v bližini hostla. Voda je bila topla in z veseljem sva se prepustila dopustniškemu vibe-u (in prvemu kopanju na najinem potovanju!). Jedla sva v lokalu pod hostlom, izkoristila happy hour, kupila nekaj dodatnih piv v bližji trgovini in poslušala koncert starejšega američana, ki je krivdo za nemelodične remixe valil na kostariško državno podjetje, ki dobavlja elektriko. Morda bi mu uspelo bolje če ne bi igranja zgolj simuliral.

Drugi dan sva se zbudila v oblačno vreme, sledilo je otroško metanje v valove, iskanje školjk po plaži, čiščenje črnega peska, ki se je na kopalce trdovratno zalepi, naletela sva na nogometno tekmo Kostarike in Švice in izjemno vzdušje ob golu Kostarike:), si privoščila kosilo in se odpravila raziskovati južni del Puerto Vieja. Najbolje si je sposoditi kolo in obiskati prekrasne plaže (Playa Cocles, Playa Chiquita, Playa Punta Uva itd.), ki jih ponuja karbiski del Kostarike. Na poti sva našla prekrasne kotičke in se zasidrala na plaži Cocles. Na ulicah Puerto Vieja sva bila deležna številnih ponudb, ena od ponudb je zajemala skoraj vse vrste drog, ko sva eno za drugo odklonila, nama je fant ponudil avokado, haha. Malce bolj zdrava izbira. Večerjo sva pojedla ob prekrasni glasbi etno tria, ki naju je spremljal pozno v noč. Naslednji dan sva se odpravila nazaj proti Turrialbi, ponovno naju je namreč čakalo delo na recepciji.

Če bi Kostariko po 14-ih dneh morala opisati z eno besedo, bi bila ta Calma. Življenje tukaj ni pretirano stresno, čas teče počasi, ljudje so prijazni, malo nezaupljivi, vendar dostopni in pripravljeni pomagati. Narava je prekrasna, posebej v deževnem obdobju pokrajina izgleda kot velik deževni gozd. Poskrbljeno je tako za petični turizem z luksuznimi eko lodgi, kot za budget potovalce, s številnimi dostopnimi hostli, hoteli ali sobami pri domačinih. Hrana je okusna, v lokalnih restavracijah se tako dobi okusno pripravljeno meso, riž z črnim fižolom, kuhano zelenjavo, pečene banane in sveže sadne sokove. Prevozi po Kostariki so cenovno izjemno dostopni, vendar počasni. Komu se pa mudi?:)
Pred nama je še točno 10 dni Kostarike, ki jih bova poskušala čimbolj izkoristiti, potem naju pot vodi v  Južno Ameriko. Žal nama je, da nisva uspela videti Nikaragve, morda/zagotovo pa enkrat drugič, po vzoru Syrila, speljeva pot od Gvatemale do Paname.
Cheers!

Za pravi roadtrip sva najprej potrebovala avto. Rezervirala sva ga brezplačno, preko spleta (https://www.rentalcars.com/us/), najin mali, srednje udoben, ne-filmski avto. Edino kar nama preko spleta ni uspelo urediti, je bilo zavarovanje in naivno sva se odločila, da bova to uredila na licu mesta. Konec koncev sva rojena pod naklonjeno zvezdo in Mitji se po waldorskem principu stvari vedno odvijejo dobro. Torej akcija.

Iz Edmondsa sva do Tukwile (iz centra Seattla je Tukwila eno postajo pred letališčem, tam so stacionirani vsi ponudniki najema vozil) potrebovala dve uri. Prišla sva 2 uri prepozno, zato najin avto, na presenečenje vseh vpletenih, ni bil več na voljo. Prijazna norvežanka za pultom nama je ponudila pomoč "Ok, let me see what I can do" in jaz sem začutila kako nama dolarji počasi, a sigurno, polzijo iz rok. Nisem se zmotila. Dober deal je vključeval boljši, večji in novejši avto za skoraj enako ceno, ni nama bilo treba doplačati za dodatnega voznika (kar bi bila očitno tudi precejšnja potrata, glede na to da se meni 5-pasovnice, gost promet in avtomatiki zdijo kot da sva v Need for Speed), sva pa morala doplačati zavarovanje, v dvakratnem znesku najema avta. Resignirano sva se spogledovala, se tiho opominjala na potratno naravo in sklonjenih glav najela avto za en teden manj. Imela sva torej 14 dni, da se odpeljeva iz Seattla do LA-ja in nazaj.
Plan poti po dnevih je izgledal približno tako;

(Washington - Oregon - Kalifornija - Oregon - Seattle)

1. Seattle - Portland
2. Portland - Eugene
3. Eugene - Sacramento
4. Sacramento - Berkeley - Oakland - Concord
5. San Francisco
6. San Francisco - Napa Valley - Sonoma - Redwoods Forrest (izlet)
7. San Francisco
8. San Francisco - Santa Cruz - Monterey - Carmel By The Sea - San Luis Obispo
9. San Luis Obispo - Friends of Elephant Seals - Pismo Beach - Los Olivos - Solvang - Santa Barbara - Los Angeles
10. Los Angeles
11. Los Angeles - Concord
12. Concord - Corvallis
13. Corvallis
14. Corvallis - Seattle

Spala sva pri prijateljih oziroma preko Airbnb - imela sva neverjetno srečo z ljudmi in nastanitvami, hkrati sva našla cenovno primerljive ponudbe s številnimi moteli ob cesti (kar je bil najin zasilni plan). Airbnb je res odlična pogruntavščina! Z najinim novim avtom sva se dan pred pričetkom roadtrip-a odpeljala po Seattlu mimo Freemonta do Ballarda, soseske, ki izgleda kot mesto v malem. Domačini so nama svetovali ogled Ballard Avenue, ulice, kjer je največ restavracij, butičnih trgovin, pivnic, joga studiev. Ballard je od tistega dne, poleg najstarejšega dela mesta, najin najljubši del Seattla.
Na dan odhoda sva v najino sobo že zelo zgodaj spustila Cinder in slovo od nje je bilo najtežje. Sama imam rajši živali kot ljudi in v kratkih štrih dneh smo se drug na drugega navezali bolj kot sem si želela. Iz Evergreen State-a sva se odpravila okrog 11.00, ni se nama mudilo, do Portlanda sva imela namreč dobre tri ure vožnje. Mimo Tacome sva se peljala do Olympie, kjer sva se ustavila v trgovini in nakupila hrano ter odrinila dalje proti Portlandu. Na radiu country:) in ko sva prečkala mejo z Oregonom nama je GPS zaželel dobrodošlico Welcome to Oregon. Prispela sva do najinega dnevnega cilja, prekrasne hiše v slepi ulici soseske v predmestju. Self check-in, krajši odmor in raziskovanje Portlanda, natančneje Pearl District-a.

Že na prvi pogled nama je bil Portland bolj všeč kot Seattle, manj ljudi, ima bolj surovo in pristnejšo energijo. Prva postaja je bila večerja v Worldfoods, delikatesi/baru s ponudbo hrane iz celega sveta. Za ovinkom sva zavila v Powell Books, največjo prodajalno rabljenih knjig na svetu. V Powell Books odkupujejo dobro ohranjene knjige, podpisane izdaje, žepne izdaje, enciklopedije, priročnike, potopise idr., tri nadstropja polna knjig in raj za vsakega fena tipkane besede. Tam sva se zadržala lep čas, si kazala knjige, se izgubljala, Mitja pa si je kupil tudi spominek - arabsko izdajo Robinson Crusoe, da osveži znanje arabskega jezika. Tisti večer sva si preostali del Pearl District-a in Downtown-a ogledala iz avta, nato sva se odpravila domov, kjer naju je čakala skoledica domačih oregonskih jagod:). Američani so kičasto prijazni, za nas, introvertirane in prestrašene slovence, je njihova prijaznost skorajda nelogična in pogosto sem se zalotila, kako v njihovi prijaznosti iščem skrite namene:). Well done!

Naslednje dopoldne sva se ponovno odpeljala v center Portlanda in raziskovala dalje. To bi sicer lahko rekla za vsa mesta do sedaj ampak Portland je mesto hudih grafitov! Hkrati je njihov moto Keep Portland Weird in sledila je krajša tura, kjer sva nekaj čudaških stvari preverila na lastni koži. Portland nima posebnega arhitekturnega koncepta ampak ima svojevrsten čar, na vsakem koraku se najde nekaj posebnega in unikatnega, bodisi je to manjša inštalacija, mini park, skriti grafit ipd.
Prvi postanek je bil Multnomah Whiskey Library - dovolj pove že ime:), vendar sva bila za degustacijo žal prezgodnja. Naslednji postanekje bila partija minigolfa v temi, pod fluorescentno lučjo (o zmagovalcu ne bi izgubljala besed, recimo da sva zmagala oba). Bila sva blizu St. John' s Bridge, tam sva naredila krajši postanek in si ogledala najmanjši park na svetu Mill Ends Park, mimo katerega sva šla dvakrat brez da bi ga opazila. Ob nabrežju sva hodila do Vodoo Doughnut House, znane "krofarne", kjer sva preizkusila krofa Portland Cream in megalomanski Memphis Mafia. Sladkorna bomba naju je nekoliko zamajala, zato sva skočila čez cesto do mehiškega food truck-a ter po kosilu odrinila na pot. Mogoče bi tukaj omenila še eno posebnost, ki je ne gre zamuditi, in sicer Rimsky-Korsakoffee House, eno najstarejših in najbolj čudnih kavarn v Portlandu. Ta naju bo žal morala počakati do naslednjič.
V Eugene sva prispela pozno popoldne, ponovno tipična ameriška soseska, lepa hiša in lepa soba, vendar je mene do jutra prvič uničila alergija na prah. Slišati sem bila kot da sem dve galaksiji daleč, edino kar je (za)rezalo v (to)zemeljsko sfero je bil moj karakter:).

Pri organizaciji potovanja sva nekajkrat preverila spletno stran https://www.priceoftravel.com/, ki vsebuje precej koristnih informacij o destinacijah po svetu. Priporočava! Isti dan naju je čakala težko pričakovana Kalifornija:). Z avtom sva obkrožila manjše mesto Eugene in nedolžno prvič tankala:). V državi Oregon je nezakonito tankati sam, česar sva bila vesela, obisk pumpe je tako precej eleganten. Ugotovila sva, da ne veva več kateri dan v tednu je, kar pomeni da sva na pravi poti:). Po Pacific Highway sva se vozila proti Kaliforniji, mimo zelene pokrajine in neskončnih gozdov. V mesecu Medford sva se ustavila v trgovini, kjer sva od neznanca prejela "darilo", na roko napisan listek s sporočilom Jesus loves you. Roki vsemogočnega se na najinem potovanju očitno ne moreva izogniti.
In potem, drumroll....., vstop v Kalifornijo! Na t.i. meji naju je ustavila agrukulturna inšpekcija, ki sva ji, preden sva razumela za kaj gre, pod nos suvereno molila potne liste. Pokrajina se je spremenila, postala nekoliko bolj pusta, ustavila sva se na razgledni točki, CALI:). Na poti sem razmišljala o pomenu novih ljudi, krajev in izkušenj za rast posameznika. Sama sem se v preteklosti krčevito oprijemala enakih ljudi, kar je posledično vodilo k enakim izkušnjam in ponavljanju vzorcev. Na tem potovanju se to spreminja, kar je zagotovo ena najboljših sprememb, ki me/naju čakajo.

Mesta na poti imajo zanimiva imena; Whiskeytown Lake, Red Bluff, Weed, Talent in znak v desno, kamor bi najverjetneje morala odviti:). Kalifornija deluje precej hribovito, gozdov je manj, vendar je pokrajina vseeno čudovita. Na kratko sva se ustavila v City of Shasta Lake, "mestu likov iz stripa" in brezsramnega opazovanja tujcev. Po devetih urah vožnje sva prispela v prestolnico Kalifornije - Sacramento. Urejena četrt, kjer naju je sprejela lastnica hiše in dva kužka, nama razkazala hišo, prijazno ponudila svojo domačo granolo, jogurt in uporabo terase, bingo! Po začetnih formalnostih sva se odpravila v center na večerjo. Center Sacramenta je po delovnih urah precej prazen, ljudi je malo, restavracije imajo krajši delovni čas, na cesti sva videla le peščico brezdomcev. Našla sva restavracijo Cafeteria 15L z vrhunskim ambientom in več kot vrhunsko čebulno juho. Naslednji dan zjutraj sva izkoristila vse kar nama je gospa prejšnji dan ponudila in domači zajtrk pojedla na terasi pod kalifornijskim soncem. Odpeljala sva se v Sacramento, avto pustila v predelu Midtown, obiskala ogromen thrift shop in hodila po neskončnih ulicah glavnega mesta. Mimo World Peace Rose Gardens sva se sprehodila do centra Sacramenta, spila kavo, kupila kaleidoskop in se odpeljala proti Berkeleyu - nenapovedan postanek, želela sem namreč obiskati znano univerzo in mesto. Znaki Kalifornije so naju spremljali celo pot, palme, vročina, španski radii - končno se nama tudi dozdeva da prihaja poletje.
Naslednji postanek - Downtown Oakland, raziskala sva tudi Old Oakland, China district in Uptown, kjer sva naletela (po priporočilu prijateljice Mine) na t.i. First Friday. First Friday je neke vrste ulična zabava, stalnica v Oaklandu, ki jo organizirajo vsak prvi petek v mesecu; dj-i in glasba, stojnice s hrano, vedeževalci, majicami, grafiti, slikami, naravnimi sokovi, plesalci in predstave, skratka jedro oaklandske zabave. Sprehodila sva se čez stojnice, pojedla kosilo in se mimo odličnega lokala (novo priporočilo!) Van Kleef odpravila do avta ter v nori petkovi gneči do najinega doma in prijateljev v Concord.

Bila sva vesela, da sva "doma":), predvsem nama je uspelo razpakirati kovčka in razlezla sva se po sobi kot trdovratna vinska madeža (v dobrih dveh mesecih potovanja sva namreč zamenjala več kot 50 postelj). Noč je bila kratka (debate prejšnji večer dolge), zjutraj sva pojedla domači Breakfast of Champions, zdravo mešanico žitaric, sadja idr. in lovila sončne žarke na lepi terasi za hišo. Štirje odrasli (dva "domačina", Mitja in jaz) + dojenček (ne najin) smo se počasi odpravili v mesto na Tour de San Francisco. Z avtom smo se peljali mimo Cathedral Hill in Japan Town proti Russian Hill do ulice Lombard, znamenite ulice (polne turistov), ki naj bi bila ena najbolj strmih in vijugastih ulic v SF. Iz ulice Lombard in nesposredne okolice je lep razgled na celotno mesto, vključno z otokom Alcatraz, ki sva ga nameravala obiskati predzadnji dan (karte je potrebno preko spleta rezervirati dva tedna prej). Nato smo se odpeljali do parka Lands End, kjer se po prekrasni poti spustiš do pečin, oceana, mogočnih valov in pogleda na SF Bay. Na vrhu parka je Califoria Palace of the Legion of Honor, impresivna stavba, ki pogosto gosti umetniška dela ter spomenik žrtvam holokavsta. Obvezna postaja v San Franciscu so tudi t.i. Painted Ladies, skupina ozkih raznobarvnih hišic, ki se jih marsikdo od nas spomni iz časa serije Full House. Naslednja destinacija - odprta pivnica Bare, ki ima varilnico dobesedno v baru. Odličen ambient, prijazni ljudje in velik nabor piva, hkrati sva se ne-samoiniciativno povabila k prijateljem od prijateljev in bila deležna tudi večerje. Pivo ki sem ga načrtno izbrala je bil Clear my Schedule. And he did! Hefe od Mitje je nato ustoličil svoj sloves odličnega gostitelja z večernim obiskom dveh razglednih točk Twin Peaks in Grizzly Peak, ki ju je Res vredno obiskati, podnevi ali ponoči! San Francisco naju je kupil. Poceni.

Prednost imeti prijatelje, ki živijo v tujini, je zagotovo njihovo poznavanje okolice in dobra priporočila. Moja želja je bila obiskati Napa Valley in Sonomo, znameniti vinski regiji Kalifornije, bolnico za morske živali ter ogromne sekvoje, ki se jih da videti v gozdovih Kalifornije in prijatelji so nama, s pomočjo googla, oblikovali idealno dnevno turo. Po ležernem jutru sva se odpravila iz Concorda proti San Franciscu. Jutranje ure zaznamuje gneča na cesti, zato sva do mesta potrebovala dobro uro. Obiskala sva predel centra, kjer je Mitja s sodelavci prebival lani - South of Market. Če je Portland mesto norih grafitov, je San Francisco zagotovo mesto fotogeničnih ulic. Iz predela South of Market sva obiskala Mission Dolores Park (spet lokacija, ki je ne gre zamuditi), prelep park, kjer ljudje preživljajo vikende. Ljudi je bilo veliko, prihajajo v skupinah, razprostrejo deke, odprejo šampanjce, zobajo jagode, igrajo frizbi, se spoznavajo, plešejo...Park je v neposredni bližini gejevskega predela Castro, ki je prav tako paša za oči, pozitivne misli in odprta srca:). Čez Golden Gate Bridge naju je pot vodila do razgledne točke - Vista Point, iz katere se lepo vidi San Francisco in Golden Gate Bridge. Nekaj korakov naprej, čez tunel, se odpre pogled na zaliv, ki se ga lahko v polnosti občuduje na urejeni pešpoti. Eden od vrhuncev najinega dneva je bil obisk bolnice za morske živali Marine Mammal Center, kjer imajo v oskrbi morske živali, ki so zapuščene, poškodovane, podhranjene ipd. Številka živali v centru ni bila visoka, kar je dobra novica, so se pa živali v oskrbi precej razlikovale. Od zvedavih morskih levov, do zaspanih tjulnjev - center je raj za ljubitelje živali:).
Pot proti Sonomi in Napa Valley-u traja približno 1,5 ure, pot po avtocesti se vije mimo pustih hribov in vinogradov v daljavi ter nadaljuje po regionalni cesti mimo prelepih vinarn, kjer se lahko preizkusi različne sorte vina, običajno med 13.00 in 18.00 uro. Nekatere vinarne delujejo po principu rezervacij, tako da obisk Nape zahteva nekaj predhodnega raziskovanja. Pokušine vina sva, na mojo žalost, zamudila, vendar nisem predolgo tarnala, čakal naju je namreč obisk Redwood Regional Park-a in krajši večerni sprehod mimo sekvoj (v tem gozdu sekvoje žal ne dosegajo visoke starosti in velikosti, vendar so naju drevesa vseeno očarala). Doma sta naju čakala pečen losos in hladno pivo. Life is good.

Naslednji dan sva se odločila za obisk SF-ja brez avta. Z primestnim vlakom Bart smo se odpeljali v mesto, pozdravili Mitjeve sodelavce v Digital Lab, nato sva se po mestu odpravila sama. Mitja se po San Franciscu odlično znajde, peljal me je v kitajsko četrt, ki se prične pri t.i. Dragon's Gate, pisana soseska polna lampijonov, pravzaprav klasična kitajska svaštarnica. Naprej do Union Square in do Leica trgovine v bližini. Sprehod do Coit tower, razgledne točke, iz katere se lepo vidijo Pier 33, 35, 39, najine naslednje postojanke. Pier-i so tipična past za turiste, kateri sva voljno podlegla preden naju je ladja zapeljala na Alcatraz, otoka, na katerem je obratoval državni zapor od leta 1934 do leta 1963. Kratka vodena tura in audio tura naju je zapeljala po otoku in osvetlila pestro zgodovino majhnega otoka.
Po vrnitvi iz Alcatraza sva se sprehodila do Napier Street, strme ulice polne rož in lepih hiš, s pogledom na zaliv ter do Fisherman's Wharf, predela ob vodi s trgovinami, restavracijami in izhodiščno točko za čisto pravi "cable car", ki željne prave mestne izkušnje popelje po strmih ulicah SF-ja. Pot navzgor je težka, vagon cvili, pot navzdol je hitra in tresoča, za pravo izkušnjo pa se je potrebno držati ročk ob straneh in se voziti v odprtem delu vagona, stoje:). Večer je bil hladen, SF je znan po relativno hladni klimi, ki poleti ne doseže nam znanih temperatur, ponoči pa doseže skorajda jesenske. Mitji sem gentelmansko zaplenila jakno, zato sva se drgetajočih rok odpravila na Bart in domov.

Približal se je dan odhoda, čakala naju je pot do San Luis Obispa, s kar precej postanki. Prva postojanka je bilo mesto Santa Cruz, kjer sva naletela na znani zabaviščni park v centru in čisto pravi kalifornijski vibe, stari hipiji, skejterji, lepe hišice - nizka gradnja, palme in dolge peščene plaže. Sprehodila sva se po zabaviščnem parku, bosa pojedla kosilo na plaži in se po slednji sprehodila do pokritega zabaviščnega parka, kjer sva se pomerila v avtomobilski dirki po Riu de Janeiru. Res kljukava spisek ameriških sanj:). Ob obali sva se mimo surf muzeja zapeljala proti Montereyu, se sprehodila po marini, popila kavo in se odpeljala do prekrasnega mesteca Carmel-by-the-Sea, ki nudi številne možnosti za prenočevanje in če se bova vrnila na to pot, bo tu zagotovo najin daljši postanek. Za naslednjo destinacijo, restavracijo Nepenthe Deck, sva izvedela od prodajalke v SF-u. Žal je bila restavracija za naju predraga, zato sva se pomudila v bližnji neverjetni galeriji Hawthorne Gallery in se odpeljala proti Big Sur-u. Zagotovo najlepša vožnja v najinem življenju, strme in visoke pečine, neskočni ocean, prekrasna narava in svoboda, ki sva jo čakala:). Zaradi dela na cesti, se do San Luis Obispa, najine nočne postojanke, nisva mogla odpeljati ob oceanu, temveč sva morala odviti na strmo vijugasto cesto po kateri prečkaš relativno visok hrib (to je pomenilo še lepši pogled na pečine) v Padres National Forest in se s polžjo hitrostjo premikaš proti vasem na poti do SLO. Pozno sva prispela v hecno, staro hišo mladega para s katerima smo Slovenijo postavili na zemljevid in se obmetali z nekaj vljudnostnimi frazami preden smo se pospravili v svoji sobi.

SLO = San Luis Obispo je, kot kaže, mesto nizkih hiš in nekoliko turobne energije (ali pa sva bila le prezgodnja). Po cesti sva se naslednji dan vrnila v smeri proti SF, želela sva namreč obiskati Friends of Elephant Seals, plažo kjer letno zavetje poiščejo ogromni morski levi. Ob plaži je lepa sprehajalna pot Boucher Trail, kjer se leve vidi od blizu, poleg levov pa naju je na poti pozdravila še metrska kača, ki sem ji odzdravila z mega krikom in šprintom v drugo smer. Previdnost ni odveč:) - bojazljivo vedenje dostikrat je.  Dolgo sva opazovala morske leve in njihovo dinamiko - na kopnem namreč večinoma spijo, stisnjeni, se odrivajo, kričijo, smrčijo, si na hrbet mečejo pesek in plavajo. Samci zrastejo do 5 m, samice kakšen meter manj in imajo bolj ali manj enolično življenje hranjenja ter skrbi za mladiče. Ko imajo možnosti oditi, naletijo na ljubezni željne samce in zgodba se ponovi. Mimo Morro Bay in South Palisades naju je pot vodila do Pismo Beach, Los Olivos (melega mesta, ki spominja na (zelo urejen) ameriški dvji zahod) ter "danskega mesta" Solvang, mesta, ki se je razvilo kot danska kolonija. Mesto je težko opisati, in fotografirati:). Naletela sva na Farmers Market, poskusila domače avtentične švedske bombone ter odigrala zagrizeno partijo 4 v vrsto sredi mesta. V okolici Solvanga pridelujejo olje, vino ter prodajajo božične okraske, in to celo leto! Kot se za evropejca v evropskem ameriškem mest spodobi, sva pojedla nobel sendvič v avtu in se odpeljala proti Santa Barbari, domu C.C. Capwella, Eden in Cruza:)! Mesto naju ni posebej pritegnilo, zapeljala sva se zgolj po centru in naprej do Malibuja.

Malibu prepoznaš po hišah na pilotih ob oceanu, dvorcih na nižjih hribih ter prvih srfarjih in kajtarjih. Do Santa Monice in centra dowtowna sva se zapeljala na večerjo. Z Airbnbjem sva imela še zadnjo srečo na najinem ameriškem tripu, prijazna Francia in urejena hiška s prekrasnim vrtom in udomačeno veverico. LA predstavlja tudi najbolj južno točko najine poti in do nje sva prepeljala 3199 km. LA me je pritegnil takoj ko sva prišla, živa energija mesta, možnosti, ki jih ponuja, ZAGOTOVO se bova vrnila in si na naslednjem izletu zanj vzela več časa.
V LA-ju sva imela, zaradi časovne stiske, samo en polni dan, jutro pa sva izkoristila kot da sva se v mesto priselila. Postavala sva na terasi, se igrala z veverico, jo hranila, jedla, se pogovarjala in se v mesto odpravila okrog poldneva. Prvi postanek znak Hollywooda, ki se ga najbolje vidi iz ene od ulic, ki mejijo na Franklin Avenue (ime = ??). Ob hišah v soseski sva ostajala odprtih ust, nato pa sva se napotila do centra in do (po Mininih besedah) najlepše knjigarne imenovane The Last Bookstore. Sloves je upravičila in v knjigarni sva se zadržala debelo uro. Čez Melrose Avenue sva se zapeljala do nabito polnega Hollywood Boulevarda in se odločila, da omenjeno izpustiva oziroma prestaviva na popoldanski čas. Pravzaprav sva cel dan preživela v avtu in uspela videti 3 od 7-ih stvari, ki sva jih imela na spisku, promet v LA-ju je namreč neopisljiv!! Za kosilo in odmor od sitnobe sva se ustavila v Sherman Oaks in se proti večeru odpeljala do pomola Santa Monice. Sprehodila sva se po plaži, odigrala partiji ročnega nogometa in se čez Hollywood Boulevard zapeljala proti domu. Naslednji dan sva se zapeljala čez Compton in nazaj do Concorda in San Francisca. Prišla sva pravočasno, na zadnjo četrtino finala NBA in hladno pivo.

Nalednji dan je bil rezerviran za 9 ur vožnje. Vstala sva zgodaj, opravila vse obveznosti in se odpeljala proti Oregonu. Vreme je bilo oblačno, ure nama je krajšala audio knjiga Trevor-ja Noah-a, uspešnega televizijskega voditelja The Daily Show, v kateri opisuje svoje neverjetno življenje in pot do uspeha. Krajši postanki in po 11-ih urah sva končno prispela v Corvallis. Na prvi pogled je mesto delovalo prijazno, urejeno in polno življenja, kar je v nasprotju z manjšimi mesti ki sva jih obiskala do takrat in delujejo kot kulisa za snemanje serije Twin Peaks. Za Corvallis sva se odločila predvsem zaradi Jafferja, priseljenega američana, ki sva ga spoznala na Caminu, doktorja znanosti iz Stanforda in izredno zanimivega človeka. Pričakal naju je z domače pripravljeno indijsko poslastico in naborom piva, ki je skorajda državni simbol Oregona:). Dež naslednji dan je tempo precej upočasnil, po poznem zajtrku smo se sprehodili do kampusa univerze v Oregonu, ki izgleda popolnoma drugače kot v Sloveniji. Urejene stavbe različnih oddelkov, graščina za študentsko druženje in počitek, ogromna knjižnica, različne restavracije, skratka študent skorajda ne potrebuje zunanjega življenja. Corvallis je znan kot študentsko mesto, tretjino celotne populacije (okrog 58.000 ljudi) predstavljajo študenti.
Jaffer nama je pripovedoval o zgodovini mesta, zgodovini univerze in svojih spominih. Peljal naju je do reke Villamette, ki je ena redkih, ki teče od juga proti severu. Na kosilu smo razvili živahno o življenju, strahovih in občutkih, ki se je nadaljevala doma in kasneje na večerji v restavraciji Block 15. Naslednje jutro sva odšla zgodaj, avto sva na letališče morala vrniti do 13.30. Uber naju je pripeljal do starega doma v Edmonds-u, kjer nama je v naročje pritekla najina ljuba Cinder. Naslednja dva dneva sta bila namenjena njej, počitku, soncu in sprehodom. Po dobrih 5000 km sva si to zaslužila:).

Za nekaj časa sva opravila z velikimi mesti, sedaj naju čaka džungla:).

ZDA sva (vsaj jaz) pričakovala z nestrpnostjo. V preteklosti sem namreč obiskala samo vzhodni del ZDA, zato sem se popotovanja po zahodni obali zelo veselila. Mitja je, nasprotno, Kalifornijo v preteklih dveh letih (zaradi službe) obiskal dvakrat in glede poti ni imel posebnih pričakovanj. Če bi vprašala njega, bi lahko ZDA celo popolnoma preskočila, privarčevala in dragoceni čas porabila na obalah Gvatemale, Nikaragve ali Kostarike. Turistični del, ogledovanja in velika mesta, so sicer zanimiva, posebne avtentičnosti pa se na ta način ne zazna oziroma začuti. Enkratna priložnost za avtentično izkušnjo je, kot omenjeno, Workaway in najin cilj na tem potovanju je omenjeno združiti. Najlažje je namreč čas preživljati kot turist, vendar oba meniva da se tega hitro naveličaš, kar sva izkusila na lastni koži:).

Hoja po Španiji je bila posebna izkušnja, pot naju je iz Španije vodila v Kanado, kjer sva si ogledala Vancouver in del Vancouver otoka in nato odvila v WA - Seattle. Vse najine rezervacije sva prestavila za slab teden, tako da naju je čakalo 10 dni Seattla, česar sva se oba malce bala. Bala je mogoče prehuda beseda, oba sva čutila da si mesta rada ogledujeva in da se da doživeti ogromno, vseeno pa sva čutila tudi, da si želiva premikov, mobilnosti, spontanih doživetij, raziskovanj ipd. In čeprav Seattle vse to ponuja - veliko možnosti je tudi za dnevne izlete in pohode v bližini mesta - nama smisel potovanja po ZDA predstavlja potovanje z avtom in ta "ameriška filmska svoboda":).
Da pa ne bom ponovno pričela s podrobnim seciranjem najinih dni, najprej nekaj zanimivih dejstev o Seattlu in zvezni državi Washington, ki sva jih izvedela v času najinega bivanja. Seattle predstavlja največje mesto v zvezni državi Washington, ki meji na Kanado (severni del), zvezno državo Idaho (vzhodni del), zvezno državo Oregon (južni del) in Pacifik (Puget Sound) na zahodnem delu države. Država se imenuje po prvem predsedniku ZDA Georgu Washingtonu, je 18-a največja država ZDA in po številu prebivalcev na 13-em mestu (7,400,000 ljudi). 60% populacije Washigtona živi v okolici Seattla, ki predstavlja gospodarski epicenter države. Seattle leži ob Puget Sound, t.i. roki Pacifiškega oceana, ki ga sestavljajo številni otočki, fjordi in zalivi. Poleg širše okolice mesta Seattle, državo sestavljajo gozdovi na zahodu, gorski vrhovi na zahodu, v centralnem delu, SV in JV delu države, centralni in južni del pa sta znana tudi po kmetijstvu.

Mesto Seattle leži med rokavom Puget Sound in jezerom Lake Washington. Območje so sprva naseljevala indijanska plemena, po prihodu evropskih kolonizatorjev pa so plemena izgubila pravico nad zemljo, takrat je mesto dobilo tudi novo ime Seattle (prej Duwamps), po poglavarju plemen Duwamish in Suquamish - Si'Ahl. Mesto je bilo v preteklosti bogato z naravnimi surovinami, hiše so bile zgrajene iz lesa, vse to pa se je spremenilo, ko je leta 1889 mesto zaznamoval hud požar. Poleg požara je razvoju mesta najbolj botrovala t.i. zlata mrzlica, v času katere je Seattle predstavljal izhodiščno točko za nadobudne raziskovalce.
Danes ima mesto Seattle ima nekaj čez 700,000 prebivalcev in je eno najhitreje rastočih mest v ZDA. Relief mesta je hribovit, Capitol Hill, First Hill, West Seattle, Beacon Hill, Denny Hill, Magnolia in Queen Anne so predeli Seattla, do katerih malce zasopihaš.

Zaradi Puget Sounda ima mesto prijetno klimo, zmerne temperature poleti in milejše temperature pozimi. Tudi najin obisk so spremljale ugodne temperature, sonce čez dan in prijeten hlad ponoči. V Seattle sva prispela iz Victorie, oba sva prvič prečkala mejo po vodi, pregleda na mejnih prehodih nista bila primerljiva z letališkimi - prijeten pogovor in Voila, Merica!
Hostel, ki sva ga rezervirala noč prej, je bil v centru, vendar sva ga rezervirala zgolj za dve noči, tako da sva morala v naslednjih dneh poiskati dve postelji za dodatne tri noči, preden se preseliva v Airbnb v Edmonds na obrobju Seattla. City Hostel Seattle je bil leta 2012 izglasovan kot najboljši hostel v ZDA, recepcija je opremljena v zanimivem industrijskem/second hand stilu, medtem ko so sobe poslikane z grafiti različnih umetnikov, ki jih je pot pripeljala v Seattle. Vsi hostli v mestu so bili precej polni zaradi začetka festivala Sasquatch, ki sva ga prav tako želela obiskati (https://www.sasquatchfestival.com/) in si premislila, predvsem zaradi financ.

Po uvodni birokraciji sva se odpravila na prvi sprehod in doživela kulturni šok:). Ozračje je bilo čudno, ljudje prav tako, za ovinkom sva naletela na zbor ljudi, ki podpirajo pravico do nošnje orožja (skoraj vsi so bili tudi močno oboroženi), veliko policije in oklepnikov, malce slabše vreme, ogromno brezdomcev, skratka drugačno vzdušje kot v Kanadi. Čeprav se nama je Seattle v naslednjih dneh prikupil in sva se popolnoma udomačila, sva na začetku, posebej jaz, precej obnemela. Mesto je delovalo precej invazivno na vse najine čute in potrebovala sem slabi dve pivi, da sem se umirila. Obiskala sva znani Pike Market, tržnico o kateri bom kasneje napisala malce več ter naletela na hostel, ki bo najin dom pred Edmondsonom. Green Tortoise Hostel je hostel z najboljšo lokacijo v mestu, korak stran od Pike Market-a, Seattle Art Museum-a, v strogem centru downtown-a, 10 minut od vseh večjih znamenitosti.

Pri iskanju zanimivih reči, ki sva si jih nameravala ogledati, nama je pomagal odličen app City Guide, vodič večjih mest po celem svetu. Vodič za Seattle sem naložila na telefon in na ta način sva offline raziskovala predele; znamenitosti, restavracije, trgovine ipd. Na sprehodu po downtownu sva naletela na t.i. Monorail, kratko metro progo 20 m nad tlemi, ki te mimo nebotičnikov pripelje do glavne znamenitosti Seattla - opazovalnega stolpa imenovanega Space Needle. Opazovalni stolp je bil zgrajen leta 1962 zaradi svetovnega sejma, prvotno naj bi se obdržal eno leto, vendar je v enem letu pridobil na svetovni prepoznavnosti, prebivalci Seattla pa so ga označili za ikono mesta. Space Needle stoji bizu t.i. Seattle Center, Chihuly Garden & Glass, Museum of Popular Culture itd., vseh "must-see" znamenitosti, katerih cena z vstop se giblje okrog 30 dolarjev. Zaradi najine želje, da bi potovala dlje časa, si žal vsega ne moreva privoščiti, zato sva postala precej iznajdljiva pri iskanju stvari, ki so brezplačne ter vredne ogleda in teh res ne manjka. Pot naju je vodila do South Lake Union in od tam do Lake View Cemetery, kjer je pokopan Bruce Lee (vse to sva ugotovila s pomočjo app-a na telefonu) ter prelepega Volunteer Park-a v okolišu mirne soseske in lepih hiš. Do downtown-a sva se vrnila z avtobusom, slednji so prilagojeni potrebam invalidov, vozniki pa so izkušeni v pomoči invalidnim osebam, kar naju je prijetno presenetilo, tega v Sloveniji namreč nisva opazila. Vsi so vljudni, starejšim osebam se odstopi prostor, prav tako materam z dojenčki ali osebam s težko prtljago. Tega v Sloveniji prav tako nisva opazila. Opazila pa sva, da imajo američani občutek, da so ljudje iz evropskih držav bolj kulturni, kar bi prav tako dodala na spisek stvari, ki sva jih pod Alpami žal spregledala.

Seattle je mesto, razdeljeno na dosti predelov - človek bi potreboval več tednov, da bi raziskal vse kar mesto ponuja. Midva sva se odločila, da si bova ogledala stvari, ki naju zanimajo, predvsem pa sva se odločila za spontana raziskovanja, ki so naju na koncu pripeljala do obiska dobršnega dela Seattla. Primer večnega zanimanja je Public Library, impresivna stavba v centru mesta, kjer sva se zadržala precej časa, stavba ima namreč 11 nadstropij polic polnih knjig, prostorov za raziskovanje, opazovanje, branje ipd., knjižnica pa hkrati nudi lep pogled na stolpnice downtown-a. Drugi primer omenjenega je Japanese Garden, park urejen v stilu japonskih vrtov, ki se ga zelo lepo vidi iz sprehajalne poti do obale jezera Washington. Blizu Japanese Garden je manjša plaža ob jezeru Washington, ki sicer ni pretirano lepa, vseeno pa obiskovalcem nudi možnost kopanja, namakanja nog in pogleda na okoliške vrhove. Plaža, ki sva jo obiskala se nahaja v predelu Madison Park, naselju hiš, trgovinic in restavracij.
Naslednja destinacija je bil kip Jimi-ja Hendrix-a, ki so ga postavili na precej neugledni lokaciji ob prometni cesti, najverjetneje z namenom, ki pa je nama žal neznan. Blizu je Seattle University, kampus, ki združuje več eminentnih univerzitetnih oddelkov. Mimo Yesler Terrace sva se sprehodila do najstarejšega dela Seattla imenovanega Pioneer Square (iz leta 1852), ki sva ga v nasledjih dneh obiskala večkrat. Pioneer Square diha zgodovino, hiše so opečnate, rekonstruirane oziroma delno podrte, s starimi napisi, številnimi specializiranimi trgovinami, restavracijami, kavarnicami in posebnim občutkom, ki spominja na Vancouverski Gastown. Po večerji v eni od odličnih vegetarijanskih restavracij Veggie Grill, nedaleč od najinega novega hostla, sva si ogledala še znamenito Gum Wall, steno polepljeno s porabljenimi žvečilnimi gumiji, kar je "lepo" zaokrožilo najino dnevno raziskovanje.

V drugem hostlu sva se prav tako počutila odlično, edino sostanovalci so bili manj uvidevni, kar naju je nostalgično popeljalo v čas Camina:). Izvedela sva, da mesto ponuja brezplačne vodene oglede po mestu in odločila sva se za ogled Seattle 101, ki ga je vodil navdušeni lokalec, na ogledu pa sva izvedela ogromno zanimivih (prej omenjenih) dejstev o zgodovini mesta in možnostih, ki jih mesto ponuja budget potniku. Med drugim nas je seznanil z, domačinom dobro znano, happy hour, ki se je poslužujejo vse restavracije v Seattlu, od tistih najbolj finih, ekstravagantnih in dragih gurmanskih kotičkov do neuglednih fish&chips pajzlov. Ker je ponudba hrane in restavracij v Seattlu izjemno velika, se restavracije borijo za goste in tako v happy hour "gibanju" sodelujejo vsi (Happy hour finder app - pokaže katere restavracije so v bližini). Poleg hrane je Seattle znan kot mesto ljubiteljev kave, kavarnic je nešteto, vsako leto pa se glasuje za najboljše kavarne in letos sta štafeto prevzeli Cafe Zeitgeist (preverjeno, odlično!) in Espresso Vivace, poleg kave pa je država WA druga največja pridelovalka vin v ZDA. Na vodeni turi sva izvedela tudi, da je Pike Market ena najboljših lokacij s sveže pripravljeno hrano (korak od doma, 1:0 za naju), da se iz najvišje stavbe Columbia Center v Seattlu lepo vidi mesto ter da se s trajektom za borih 8,5 dolarjev/osebo lahko odpelješ na katerega izmed otokov v Puget Sound in na poti tja in nazaj vidiš izjemni Seattlov skyline. Vse omenjeno sva preizkusila in preverila In drži!:)

Jutro naslednjega dne je bilo rezervirano za kupovanje letalskih kart in planiranje najine poti. Po ZDA sva nameravala v Srednjo Ameriko, Nikaragvo, Kostariko, sprva tudi Gvatemalo, nato sva preverila vreme in kam bi se v deževnem obodbju sploh lahko odpravila, hkrati v tem trenutku v Nikaragvi ponovno divja civilna vstaja proti trenutni vladi in situacija naj ne bi bila potnikom prijazna. Odpirala in zapirala sva si možnosti in se odločila, da se bova poskušala držati najine začrtane poti oziroma ideje o združevanju dela in potovanja. Več o tem, ko bodo karte v žepu:). Peš sva se odpravila do Klondike Gold Rush muzeja v najstarejšem delu mesta, odličnega brezplačnega muzeja, kjer se izve precej o zgodovini Seattla in "zlatih" ambicijah v zgodnjih letih zgodovine mesta. Nasproti je Zeitgeist kavarna, ki sva jo z veseljem preizkusila preden sva se odpravila do predela Waterfront in znamenitega kolesa, kjer sva kupila povratne karte za trajekt in se po Puget Sound-u odpeljala do Bainbridge Island otoka. Prekrasen pogled na Seattle, otoke Puget Sounda ter goro Rainier. Pot traja približno 25 minut, center otoka je nedaleč od pristanišča. Majhne restavracije, kavarne, stanovanjska naselja, nešteto galerij, speializiranih trgovinic in vinarn. Sprehajala sva se ob ladjicah, po mestu in manjšem gozdičku, nato pa sva se okrog 20.30 odpeljala proti Seattlu. Morda se je bolje odpraviti še pol ure kasneje, takrat se namreč vidi mesto ponoči, osvetljeno in fotogenično kot na razglednicah:).

Naslednji dan sva srečo preizkusila tudi v ameriški lekarni, delu verige supermarketov, kjer sva se izgubila med policami zdravil, probiotikov in vsega kar si človek lahko zamisli. Ponovno izgubljanje po mestu, hkrati naju je ta dan čakal tudi premik v Edmonds.

Ponovno sva imela srečo z Airbnb-jem, manjša hiška, prijazni ljudje, najina soba in prijazna posvojena mešanka Cinder (po Pepelki:)).

Vesela sva bila, da bova imela več zasebnosti, jaz sem namreč zbolela, tako da sva naslednje dva dni preživela v postelji, ob Netflix-u in v azijskih supermarketih, kjer sva izgledala tako izgubljeno kot v lekarni. Edmonds je malo mesto, nizka, pusta in brezoblična arhitektura deluje malce žalostno, od Seattla je mesto oddaljeno zgolj 30 minut, cene prenočišč pa so bistveno nižje.
Žal nama je prehlad prekrižal tudi načrte za daljši dnevni izlet, https://seattle.curbed.com/maps/best-seattle-day-hikes-trails, priljubljeno aktivnost domačinov, ki pa jo priporočava komurkoli, ki bo Seattle obiskal. Sva bila pa namesto izleta deležna pravega ameriškega backyard praznovanja za Memorial Day, z lučkami na vrtu, žarom, pivom, glasbo in glasnimi američani:).

Sedaj pa naju čaka težko pričakovani roadtrip!

Po Santiagu sva dva dni preživela v bližini Benetk, prvi dan v mestecu Mogliano Veneto in drugi dan v Miranu. Udobje svoje sobe, samopostrežni zajtrk in neskončni počitek sva izkoristila brez slabe vesti, sva pa oba čutila občutek praznine, ki sva ga povezala s pomanjkanjem dnevnega cilja, hoje in romarskih pirjateljev. Oba sva prav tako čutila posledice dolge poti, iz postelje in stolov sva vstajala kot da sva napolnila prvi in drugi pokojninski sklad ali prejela oskarja za izvrstno upodobitev delne paralize. Skorajda nisva imela druge izbire, kot da telesi omehčava s pivom in aperolom, oboje namreč otopi tako noge, kot čustveno praznino.

V Miranu sta se nama pridružila tudi ljuba mama in oče, ki sta nama pripeljala pripravljeno prtljago za daljšo pot, kar je slovo naslednji dan močno otežilo!
Iz letališča Marco Polo sva letela ob 12.45, s Canada Air - Rouge, ki ne slovi po ničemer, razen morda pregovorni prijaznosti Kanadčanov. Letalo je bilo ogromno, potnikov okrog 100, tako da je vsak od nas imel poljubnih 6-10 sedežev. Bila sva začudena, ker letalo ni imelo malih ekranov (imajo Wi-Fi, preko katerega lahko s svojim telefonom dostopaš do različnih medijskh vsebin), to je namreč edina stvar ki prestrašenemu potniku omogoči preživeti 9-urni let. V Torontu sva prestopila na skoraj prepoln let ter v Vancouver prispela okrog 20.00 ure zvečer. Skytrain naju pripeljal do centra, kjer sva prestopila na avtobus in odpešačila do hiše na Windsor Street.

Ob prihodu naju je pozdravil Brendan, avstralec in novopečeni rezident Vancouvra, z dvema prijateljema in tremi jointi. Nakazal nama je smer najine sobe s svojim vhodom in smer kopalnice, ki je bila v hiši. Ker sva prebedela noč (Vancouver je 9 ur pred evropskim časom) sva se v posteljo zavalila brez tuša in debat z novimi cimri. 5 ur spanca in polna budnost - kombinacija jetlag-a in vznemirjenja zaradi nove dogodivščine. Medtem ko je Mitja spal dalje, sem jaz oddajala prispevke za faks, pisala profesorjem ipd., kar je moja edina obveznost v tem letu in še ta se bo zaključila v kratkem. Precejšnja razlika od življenja do marca, kar navdušeno pozdravljam!! Glede na jutranje internetno raziskovanje, sva današnji dan določila za raziskovanje downotwn-a in okolice. Ležerno sva odšla proti mestu, se na poti čudila kanadski urejenosti, pravilom, prijaznosti ljudi in odličnim oglaševalskim sloganom.

Vancouver, svoji velikosti navkljub, ni tipično velemesto. Obdan je z gorovjem, nebotičnikov ni dosti, ulice so, kot rečeno, skrbno urejene, ogromno je parkov in zelenja. Do downtowna sva peš potrebovala približno 45 minut in na poti ostajala odprtih ust, neverjetni grafiti, kombinacija nove, moderne arhitekture in opečnatih stavb z značilnimi požarnimi stopnicami, raznolika ponudba hrane, bodisi restavracij ali neštetih foodtruck-ov parkiranih na pločnikih, večnadstropne trgovine za polnejše žepe, ogromno t.i. thrift shopov - trgovin z rabljenimi stvarmi, kjer najdeš VSE, od sponk do sedežnih garnitur itd. (naštevala bi lahko globoko v naslednjo objavo). Po Granville Street sva se sprehodila čez most do Granville Marketa, ki ponuja veličasten pogled na downtown, mestno marino in okoliške vrhove. Granville Market je pokrita tržnica z okusno hrano, doma pripravljenimi slaščicami, sadjem, azijskimi dobrotami, manjšimi restavracijami, ki ponujajo raznolike kulinarične dobrote, galerijami, umetniškimi stojnicami, kjer prodajajo naravna mila, nakit ipd. Ljudi je bilo veliko, po daljšem sprehodu skozi market, kjer so se nama od lakote in dobrot šibila kolena, sva se odločila za pristen burger s krompirčkom. Čeprav bi z odločitvijo razočarala marsikaterega kulinaričnega snoba, nama je bilo za to popolnoma vseeno, burger z razgledom je posekal čisto vse dvome o pravilnosti najine odločitve.

Na Vancouvru je nekaj lahkotnega, morda energija mesta, način življenja ljudi, odprtost, prijaznost ali njihova komunikativnost in sproščenost:). Povsod po mestu sva zaznavala vonj po travi, t.i. medical dispensaries so najdejo vsaki ulici, bolj poredko pa se najde specializirana trgovina s pijačo. Preden sva namreč ugotovila, da tukaj stvari stojijo drugače (pijačo se lahko kupi v specializiranih trgovinah), sva v trgovinah zaman spraševala za pivo. Blizu Granville Marketa sva ponesreči naletela na Art Smash, festival, ki združuje tri, nama ljube, stvari; pivo, hrano in umetnost. Odlični grafiti, več vrst domačega točenega piva in dobra hrana. Ljudje so bili porisani s svetlečimi barvami, DJ booth je imel napis Public disco, midva pa sva se med vesoljci udomačila s kozarcem domačega piva. Na poti nazaj sva se sprehajala po obali, zdi se, kot da je plaža ob sobotah glavna lokalna destinacija. Pripešačila sva do Stanley Parka, okrog in znotraj katerega je speljana sprehajalna pot, ki nudi neponovljiv pogled na zaliv in severni del Vancouvra. Najlepše se je po mestu sprehajati brez obveznosti, planov in idej - tako sva naletela na igro kriketa v Stanley Parku, obhodila Coal Harbour z dragimi stanovanjskimi kompleksi in se ustavila na precenjeni večerji. Day made well!!

Zjutraj sva se odločila, da poiščeva trgovino Save on foods, ki ima žal napačno ime. Nakupila sva hrano za tedenske zajtrke in ko sva prispela domov, so cimri pričeli s kuho kosila za brezdomce, kar predstavlja njihovo tedensko rutino. Zadeva se imenuje Food, not bombs, doma pripravljena hrana se odnese v park in postreže ljudem brezplačno, vsako nedeljo, zadnjih nekaj let. Skupnost v najini hiši je neverjetna, do konca pravzaprav nisva izvedela koliko ljudi dejansko živi v hiši, vrata so namreč odprta vsem in vsak dan se je prikazal nekdo nov. V hiši živita tudi dva posvojena psa, Villa in Ice Cream in nekaj piščancev. Vsi v hiši so izjemno prijazni, miroljubni, skromni in srčni, z enkratno življenjsko filozofijo o nenavezanosti na stvari, zgolj ljudi. O denarju ne govori nihče, skupnost bazira na vzajemni pomoči in prijateljstvu, hiša je v najemu, do sedaj so vanjo vložili kar precej truda, najina soba pa sprejema goste tudi preko Couchsurfinga. Sprejeli so naju takoj, nikogar nisva motila, kopalnico smo delili brez težav, skratka bolj sva jih spoznavala, bolj so nama prirasli k srcu.

Veliko srečo sva imela bojda tudi z vremenom, deset dni pred najinim prihodom naj bi bila pomlad v deževnem zanosu, tako da je bila splošna energija ob prihodu na vrhuncu. Grobi plan drugega dne naju je vodil v smeri Kitsilano Beach in Vanier Parka, južno od downtowna. "Center" Kitsilana izgleda kot manjše ameriško mesto na jugu, nizke hišice in prodajalne, stanovanjske hiše pa so prava paša za oči, od barv in zanimivih asimetričnih oblik, do verand z naslonjači. Na poti sva naletela na Farmers Market, lociran ob prelepem parku, tržnico z domačo pridelano hrano, kjer sva popila mangov sok in pojedla odličen mesni čili s kislo smetano in zeleno. Zaradu jetlag-a sva bila počasna, zato sva se v parku najprej zaležala, nato zagledala vrtno razprodajo, kar sem prav tako odkljukala iz liste želja in se za nameček spontano odpravila tudi na Dan odprtih vrat (praksa, ki jo imajo nepremičninski agenti v Kanadi - prosti ogledi hiše, ki se prodaja). Hiša je bila lepo opremljena in presenetljivo velika, naslednje minute sva tako porabila za pobožna sanjarjenja o tem kaj vse bi spremenila. V centru sva se ustavila še v Dairy Queenu, oldschool!! in spila šejk - dan bi bil res težko bolj ameriški. Vsaj tako sem mislila, dokler naju ni na ulici ustavil otrok, ki je prodajal limonado ter zbiral denar za šolski projekt.
Na Kitsilano Beach je bilo polno ljudi, ki sva jih opazovala vsakič ko sva se ustavila, kar je bilo, skladno z jetlag-om, pogosto. Nato sva se odpravila do Gastown-a, predela Vancouvra, ki deluje najbolj avtentično -  opečnate hiše s požarnimi stopnicami, malce podrt, industrijski videz, ki spominja na NYC. Na ulicah Gastown-a vidiš vse kar si lahko zamisliš, vključno z dvema ulicama, polnima brezdomcev, umazanije in hrupa. Domov sva prispela pozno zvečer.

Tretji dan sem ponovno vstala zgodaj in čas izkoristila za pisanje bloga. Brendan, avstralski kanadčan in najin sostanovalec, naju je v polomljenem kombiju s sedežno namesto sedežev zapeljal v mesto. Odločila sva se, da bova najela kolesi, ker imava hoje dovolj oziroma se s kolesom neprimerno hitreje giblje po mestu, v Vancouvru pa so kolesarske poti tudi izjemno lepo urejene. Namenila sva se do atrakcije Capilano Suspension Bridge; Capilano izvira iz besede Kia’palano (lepa reka), most obstaja od leta 1888, ko se je v Vancouver priselil George Grant Mackay in kupil zemljo na obeh straneh reke Capilano. Danes Capilano Suspension Bridge obstaja kot ena glavnih turističnih atrakcij, ki ponuja hojo po visečem mostu, hojo mimo drevesnih krošenj ter hojo ob previsu. Predvsem slednja je vredna obiska, hkrati je narava ob reki Capilano vredna greha in ogleda. S kolesom se iz centra Vancouvra do Capilana potrebuje cca. 45 min - 1h, vstopnina je 43 CAD/osebo.

Naslednje jutro sva opazila, da sva pomotoma spregledala kar nekaj ponudb za delo na portalu workaway.info. Profil sva ustvarila pred odhodom in kmalu pričela dobivati ponudbe. Na Caminu jih žal nisva mogla sprejeti, sedaj pa naju na poti novih izkušenj ne ustavlja nič več. Ponudba, ki se nama je zdela zanimiva, je prišla iz Kanade, natančneje manjšega mesteca blizu reke Cowichan, 3 avtobusne vožnje in eno trajektno vožnjo oddaljeno od sedanje lokacije. Delo ponuja 5-članska družina liberalnih nazorov, oče je glasbenik in izdelovalec glasbil, mati je šivilja, uči jogo, ples, njuni otroci pa obiskujejo lokalno Waldorfsko šolo. Ponujajo možnosti prenočišča in hrane, v zameno za 5 ur dela na dan, kar pomeni pomoč v kuhinji, varstvo otrok, delo na vrtu, skratka sodeluje se pri njihovem vsakdanjem življenju. Ideja workaway-a je obema blizu in odločila sva se da bova poskusila, kar je pomenilo preklicati oziroma preložiti rezervacijo v Seattlu. Odločitev ni bila lahka, še vedno se nama namreč ne zdi, da sva popolnoma svobodna (zanimivo je, da se je tega občutka težko navaditi). Na poti do University of British Columbia sva premlevala kaj narediti, ustavila sva se v prekrasni kotni kavarnici in kasneje v urejenem kampusu, kjer sva opazovala mega kanadsko življenje tamkajšnjih študentov. Pot iz kampusa je pomenila vožnjo po neskončih stanovanjskih soseskah, odločila pa sva se raziskati tudi širši Vancouver in predel Burnabya. Čeprav sva imela nekaj priporočil, naju je na poti do Burnabya vse skupaj minilo, več kot uro sva se namreč po vročini vozila po industrijski coni. Na poti proti domu sva ujela še baseball tekmo in na koncu pristala na odlični večerji v najini soseski, v lokalu The Black Lodge, z dobro glasbo prijetno atmosfero v hipsterski noti. Mitja se je odločil za pravi kmečki meni, kot ga je poimenoval prijazni natakar v dokolenkah, znamenito jed poutine in pivo Old Style Pilsner. Poutine je znana jed, ki izvira iz province Quebec, sestavlja jo kombinacija ocvrtega krompirja, sira in t.i. rjave omake, jed pa je znana tudi kot post-alkoholna pomoč in/ali holesterolna smrt. Naslednji dan je bil namenjen počitku in raziskovanju Richmonda, južnega predela Vancouvra, ki naju ni pretirano navdušil, sta naju pa toliko bolj navdušila sostanovalec Brendan in njegova punca Stephanie, s katerima smo bratsko podelili cider na travi pred našo hišo. Zadnji dan je bil namenjen vrnitvi koles, izgubljanju po mestu, preizkušanju različnih vrst v Italiji nagrajenega sladoleda, kosilu iz tajskega food-truck-a, opazovanju ljudi na stopnicah pred galerijo, rutinskim tedenskim opravkom in pisanju bloga.

"Vancouver is the place to be", sem slišala enkrat in bom ponovila večkrat!
V tem mestu lahko najde nekaj zase čisto vsak, od joga entuziastov, ki pijejo sveže guavine sokove, do alternativcev z ožjim glasbenim okusom country punka:). Čilanje v parkih, vožnje s kajaki, kolesarjenje, kopanje, hoja po slackline-u, žar in sončenje na plaži ali kajtanje, početi je možno vse.
In čeprav so Kanadčani bolj distancirani (sicer prijaznejši, vendar manj čustveni kot smo morda vajeni), si bova Vancouver zapomnila predvsem po ljudeh, najini domači oazi in novih prijateljih, h katerim bi se vrnila kadarkoli!

Približevala se je ura najinega odhoda v Duncan, ki leži na Vancouver Island-u, priljubljenemu počitniškemu pribežališču Kanadčanov. Kanadi se je obetal podaljšani vikend, opozarjali so naju na gnečo, zato sva karti za trajekt in avtobus rezervirala preko spleta. Dve avtobusni vožnji po širšem Vancouvru kasneje, sva prispela v Horseshoe Bay, izhodiščno točko odhoda trajekta. Kanada ponovno ni razočarala, trajekt je deloval kot hotel na vodi, udobni sedeži, restavracija, "delovni kotiček", ipd. Opazovala sva male otočke, mimo katerih smo pluli in neokrnjeno, skrbno varovano naravo. Trajekt je plul malce manj kot dve uri in pristal v Nanaimu, od koder naju je pobral mini avtobus in odpeljal v uro oddaljeni Duncan. Tam sva bila dogovorjena z najino novo družino, čakala sva jih pri stari rdeči lokomotivi (česar ne bom pozabila nikoli:)). Pobrala sta naju oče in hči, Chris in Naomi in odpeljala na njihovo ogromno, prelepo posestvo, približno 10 minut vožnje od Duncana. Hišo so kupili 5 let nazaj in jo postopoma urejali, celotna hiša je iz lesa (Chris je spreten izdelovalec glasbil in generalno mojster izdelovanja česarkoli, od mečev do zvočnikov). Ali, njegova žena, je šivilja, jogistka, izdelovalka nakita itd., skupaj živita ustvarjalno življenje z njunimi tremi otroci, ki obiskujejo Waldorfsko šolo. Hiša je polna barv, v hipijevskem slogu, otroške sobe so pravljične, v slogi z naravo in njuno vizijo življenja.
Nama so ponudili ogromno, svetlo sobo, s pogledom na vrt in polno ročno izdelanih glasbil. Vsemu temu navkljub, se tam nisem počutila najbolje in nisem znala razložiti kaj točno me moti. Opazovala sem družinsko dinamiko in nisem čutila, da bi tam lahko preživela dlje časa. Mitja se je, nasprotno, tam popolnoma našel, prostor in njihov način življenja sta mu bila blizu in tako da sva bila postavljena pred prvo dilemo tega potovanja. Odločila sva se, da bova noč preživela v uro oddaljeni Victorii, kamor naju je Ali prijazno zapeljala. Z idejo ali bi odšla nazaj ali ne sem se ukvarjala precej dolgo, ideja mi je bila namreč zelo zanimiva, prav tako bi bil, po hoji čez Španijo in ogledu kanadskega velemesta ter pred roadtripom po ZDA, popoln odmik v naravo zanimiva izkušnja, vendar se nikakor nisem uspela pripraviti do tega, da bi se vrnila.

Naslednje jutro sva ostala v Victorii in dan preživela pestro, iz hostla sva se odpravila okrog 11.00 ure dopoldne, nahrbtnike odložila v kleti, upajoč, da bova dobila sobo, ko se vrneva iz dnevnega potepa (prejšnjo noč sva namreč dobila rezervno sobo). Victoria je lepo in urejeno mesto in če bi jo morala primerjati s kakšnim slovenskim mestom, se po izgledu in namembnosti najverjetneje najbolj približa Portorožu. Najprej sva zavila v kletno knjigarno - raj za knjigoljube:) in kupila žepno klasiko The adventures of Tom Sawyer, se osvežila s sivkino limonado in odpeljala z malo ladjico do Fisherman' Wharfa, malega naselja pisanih hišic na vodi. Od centra mesta je Fisherman's Wharf oddaljen približno 1 km, zato sva se odločila za hojo ob vodi, si kupila falafel in gyros ter se s hrano zataknila pri predstavi uličnega gledališča. Popoldne sva se odločila, da greva v kino in kot vse stvari, ki sva jih doživela v Kanadi, je tudi kino presegel vsa pričakovanja. Zase sva namreč imela cel separe, namesto stolov pa imajo udobne naslanjače, ki jih je možno prilagoditi želenemu položaju. 5:0 zate Kanada! V najinem hostlu žal ni bilo več prostih sob za padalce, tako da sva pristala v hotelu in drug drugega cel večer opominjala na varčnost.
Čeprav sem najin čas v Kanadi skrajšala za 5 dni, sva se imela enkratno. V Kanado se bova zagotovo vrnila, če ne prej, takrat ko jo bova prevozila!

Sama sem v preteklosti inspiracijo za najina potovanja črpala iz različnih potovalnih blogov, zbirala sem uporabne informacije in nasvete pogosto s pridom upoštevala. Zato sva se odločila, da napiševa tudi krajši informativni post o pripravah na Camino, organizaciji med potjo in ostalih bolj ali manj uporabnih informacijah, ki se jih seveda dozira poljubno.

Objave na blogu sva načrtno razdelila, na poti namreč pogosto srečaš ljudi, ki prehodijo zgolj del poti (pomanjkanje dopusta, zdravstvene težave, vzdržljivost ipd.) in kdaj kasneje nadaljujejo od tam, kjer so v preteklosti končali. To je pomembna informacija, kajti na ta način se za izkušnjo Camina lahko odoči vsak. Nekateri so bili mnenja, da te prekinitev oropa izkušnje v polnosti, vendar je bolje prehoditi in doživeti del poti, kot čakati na upokojitev ali tranzicijska življenjska obdobja:).

POTREBŠČINE;
Morda bi začela z najpomembnejšim delom - nahrbtnikom. Midva sva najine, po pregovorni slovenski škrtosti, kupila v Lidlu in potrdila pregovor Nihče ni tako bogat, da bi kupoval poceni. Sicer z nahrbtnikom ni nič narobe, utegne pa na dolgi poti spremeniti formo in posledično formo spremeni hrbtenica. Najbolje je kupiti malce kompaktnejši 10-litrski nahrbtnik z več predali/žepi, optimalna teža za nošnjo nahrbtnika pa naj bi bila okrog 8 kg (odvisno od pogoste uporabe nahrbtnika, športne kondicije, vzdržljivosti oziroma utrjenih ramenskih, vratnih in hrbtnih mišic).
Največ težav sva imela s selekcijo stvari, ki naj bi jih potrebovala, 40 dni hoje namreč ni malo, hkrati nisva bila vajena živeti izključno s količino stvari, ki jih premore manjši nahrbtnik. Sama sem pakirala po principu "lahkega pristanka", torej večji kup postane srednje velik kup, ki postane manjši (a še vedno prevelik) kup, ki ga kasneje kolneš na poti. Najina nahrbtnika sta prvi dan tehtala vsak 12 kg, pozabila pa sva všteti tudi srednje poln 3-litrski meh z vodo, torej skupno 14 kilogramov. Taka teža je, neodvisno od vzdržljivosti, prehuda in nepotrebna.

Po spominu sem skušala popisati vse stvari, ki sva jih v 40-ih dneh nujno potrebovala;

• higienski pripomočki (zobna ščetka, manjša zobna pasta, gel za tuširanje = šampon = detergent za pranje oblek, krema za obraz in roke, zaščitni faktor za sonce, glavnik, zobna nitka, paličice za uho, manjše škarjice)
• oblačila Brina: 5 kvalitetnih parov nogavic, 8 x spodnje perilo, 2 x športni nedrček, 2 x pajkice, 3 x majica, 1 x merino majica z dolgimi rokavi, 1 x manjši pulover, 1 x daljša jopica, jakna za veter, pidžama, kapa s šiltom, sončna očala, pelerina in 2 x čevlji (1 x pohodni čevlji ali čevlji za tek in 1 x udobnejši natikači ali mehki športni čevlji).
  
  Oblačila Mitja: 5 kvalitetnih parov nogavic, 5 x spodnje hlače, 1 x kratke hlače, 1 x pohodne hlače ali spodnji del trenirke, 2 x majica, 1 x merino majica z dolgimi rokavi, 1 x pulover, 1 x jakna za veter, sonča očala, pelerina in 2 x čevlji. S seboj je dobro vzeti tudi natikače za albergo, v kopalnicah je pogosto umazano in mokro. Nekateri romarji so s seboj vzeli tudi prevleko za vzglavnik in rjuho, tega v albergih namreč ni (do vstopa v Galicio, kjer omenjeno dobiš za enkratno uporabo).
  

• Obleke sva oprala na približno 3-4 dni, na roke ali (redko) v pralnem stroju (ki ga seveda računajo posebej), torej bi morda komu prišel prav tudi mini detergent za pranje. Skoraj v vseh albergih imajo umivalnik za pranje oblek in vrvi za sušenje, vse to pa je seveda odvisno od ure prihoda v albergo in vremena.
• zdravila (Naklofen krema proti bolečinam, Analgin proti bolečinam, multi-uporabna Teatree krema proti komarjevim pikom, za lajšanje oteklosti nog ipd., magnezijev citrat proti bolečinam v mišicah, Primotren proti vnetju mehurja, Claritin za alergije (cvetni prah, piki žuželk), praški za rehidracijo, probiotiki za prebavo in pitje vode iz pipe)
• spalna vreča, meh za vodo (3 l), dve potovalni brisači (1 x manjša, 1 x večja), palice za hojo (midva jih nisva imela in bi nama pogosto prišle prav)
• polnilec za telefon, powerbank polnilec (pogosto v albergih ni dovolj vtičnic ali niso uporabne)
• dokumenti (potni list, osebna izkaznica, romarski potni list ali Credencial, denarnica, kartica evropskega zdravstvenega zavarovanja ali zavarovanja za svet, kopije dokumentov, priročnik za Camino)

SPANJE;
Albergi se med seboj močno razlikujejo, nekateri imajo en prostor z več ležišči, drugi imajo več sob, med drugim tudi sobo za dve, tri ali štiri osebe, potrebno je zgolj vprašati (včasih tudi doplačati). V priročnikih so albergi v grobem opisani, tako da približno veš kaj lahko pričakuješ, se pa situacija vsako leto spreminja (zaradi posteljnih uši, pomanjkanja dela, gradnje novih cest, gradnje novih albergov itd.), tako da je najbolje kupiti (nemško:)) posodobljeno verzijo priročnika. Običajno so albergi opremljeni s ločenimi WC-ji in tuši, ponekod obstaja zgolj ena kopalnica za 24 ali več ljudi. Kuhinje so bolj ali manj opremljene in na ta način se uspe prihraniti nekaj denarja in izogniti enaki hrani, ki jo ponuja večni Menu del Dia.
Via de la Plata ni pretirano obiskana pot, včasih po več dni na poti ne srečaš nikogar, zgolj bike, krave in ovce, temu primerne pa so tudi možnosti nastanitve. Pogosto je v vaseh odprt zgolj en albergo, ki ne nudi dovolj prostora za vse in v tem primeru je pametno poklicati in rezervirati posteljo. Na francoski poti bojda poteka prava tekma za postelje, kar bi naju hitro napotilo domov. Cene albergov se gibljejo od 10-15 EUR po osebi in 6-10 EUR po osebi v Galicii. Odvisno je ali izbereš Albergo Municipal ali Albergo Privat, vendar je v Galicii za romarje odlično poskrbljeno in ni potrebe po privatnih nastanitvah.

HRANA;
Kot omenjeno je v vaseh možno dobiti t.i. Menu del Dia, sestavljen iz treh hodov, ki romarje spremljajo celo pot. Menu običajno stane približno 10 eur, v to je vključena predjed (solata s tuno, šparglji, jajca ipd.), glavna jed (riba, piščanec, svinjina idp. s pečenim krompirjem in jajcem na oko) ter sladica (t.i. Flan, sladoled ali jogurt, ki ga španci izgovorijo džogurt). Cena menija se giblje okrog 10 EUR, zraven se dobi tudi steklenica vina, piva ali vode.

DNEVNA RUTINA;
Na Caminu se običajno vstaja ob 7.00 zjutraj, ura odhoda ob 8.00. Nekateri odhajajo bolj zgodaj, kar pomeni hojo po temi do svita ob 7.00. S postanki se, odvisno od kilometrine, hodi povprečno do 15.00/16.00, približno 25 km/dan. Po prihodu v albergo in urejanju birokracije je obvezen tuš in pranje perila. Trgovina za pot naslednji dan ali večerjo isti dan, obisk mesta, večerja, opcijsko branje ali druženje in spanje ob 22.00.

DRUGE UPORABNE INFORMACIJE;

• poti Camina se med seboj močno razlikujejo, Via de la Plata spada med položnejše (razen v zadnji regiji Galicia), na poti od začetka do konca slediš rumenim puščicam, ki te vodijo v pravo smer. Pot je izjemno dobro označena, albergi za spanje pa so običajno kar na poti Camina, tako da se puščicam sledi tudi po mestu. Puščice se včasih najde na tleh, na drevesih, najpogosteje pa so oznake na kamnitih kockah ali lesenih tablah ob poti, najde se jih brez težav, kjerkoli in kadarkoli.
• na telefon si je pametno naložiti eno od aplikacij, ki so romarjem lahko v pomoč, v primeru pomanjkanja rumenih puščic ali zavajajočih usmeritev.
• po najinih izračunih se dnevno povprečno porabi od 20,00 - 30,00 eur/osebo.
• za Via de la Plata je najprimernejši čas odhoda pozna pomlad ali zgodnja jesen, na ta način se (držimo pesti) da izogniti dežju, snegu in mrazu oziroma neznosni poletni vročini. Za vsako pot posebej pa obstajajo tudi številne informacije na internetu, v priročnikih ali na spletnih forumih.
• španci govorijo izključno špansko, tako da je dobro imeti s seboj telefon in s pomočjo google translate-a obrazložiti svoje želje, vprašati za smer ali navodila. Včasih pomaga tudi intenzivna pantomima. Španci so odprti in prijazni, romarji so spoštovani, pot je namreč povezana z vero, ki je, posebej v malih vaseh, močno prisotna.

Vse ostale informacije se najde v priročniku. Buen Camino!